Rdeča želva

zelo za

Zadnji otok.

Brodolom, ki ga ne vidimo, brezimnega moškega naplavi na otok, na katerem ni nikogar – razen rakovic in gosenic, ki pa ne govorijo, tako da ostane brez besed in brez komentarja. Otok preišče, povzpne se na najvišjo točko, toda kakega magičnega portala ne najde – otok je otok, transportne poti pa so speljane daleč stran. Nikoli ga ne bodo našli. Zato si zgradi nekaj splavov, s katerimi skuša iz te divjine odpluti proti civilizaciji in se vrniti v kapitalizem, toda vsakič mu “nekdo” splav uniči, tako da se vrne nazaj, na samotni otok. Čez čas se izkaže, da je tisti “nekdo”, ki ga ne pusti nazaj v kapitalizem, velika rdeča želva. Hrane in vode je dovolj za oba. Vidite, še celo narava ve, da je kapitalizem nekaj protinaravnega – da torej ni naravno stanje človeštva. Tako kot v kapitalizmu ni več letnih časov, tudi ni več življenjskih obdobij – prvih ni več zaradi podnebnih sprememb, drugih pa ni več zaradi komercializacije življenja.

Brezimni moški izgubi dostop do trga, toda dobi življenje – z vsemi originalnimi obdobji vred. Točno, brezimni moški je Odisej, ki je že doma. V času, ko so ekranizacije Defoejevega Robinzona Crusoeja tako neizbežne kot mutacije kapitalizma (Robinzon ga je itak izumil) in ko je popkultura – vse bolj apokaliptična, vse bolj skeptična do pošastnih levitev kapitalizma – obsedena z brodolomi in samotnimi otoki (od Zemeckisovega Brodoloma do TV-serije Skrivnostni otok), je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo pojavil film, ki bo brodolom in samotni otok prikazal kot nekaj permanentnega. Da bo to storil nemi animirani film, je bilo nepričakovano, toda Rdeča želva, ki jo je pod okriljem japonskega studia Ghibli devet let prideloval nizozemski animator Michaël Dudok de Wit, dobitnik oskarja za kratkometražni animirani film (Oče in hči, 2000), je tako briljantno preprosta, tako komplicirano kruta, tako minimalistično sublimna in tako melanholično precizna, da živih ljudi – no, igralcev – ne boste pogrešali. A le kako bi jih: animirani liki so tu bolj živi od živih ljudi. In ko igrajo, igrajo tako dobro, kot da so jim slog igre obliznili dolgi, počasni, sivi, tropski valovi – ali pa tropska gandža. (Kinodvor)