Razcepljen

za +

Psiho.

Tri gimnazijke čakajo, da jih oče ene izmed njih odpelje domov. Dve sta hormonski prijateljici, tretja – tista introvertirana in “čudna”, Casey (Anya Taylor-Joy), popisana s travmo – pa je outsiderka, ki nima prevoza. Toda tik preden speljejo, neznanec – v srhljivem, briljantno zrežiranem prizoru – s kloroformom pospreja očeta, potem pa še gimnazijke, ki se zbudijo v katakombah, orjaškem podzemskem bunkerju, preurejenem v “stanovanjski” kompleks. Vprašanje je le, kdo jih je ugrabil – serijski morilec, kakršnega smo videli v filmu Zbogom dekleta, ali kak lunatični Fritzl, ki jih hoče preleviti v svoje sužnje? V resnici je še huje: kot se izkaže, jih je ugrabilo 23 moških, no, 23 osebnosti v eni osebi. Kevin (James McAvoy), “razcepljeni” pacient dr. Fletcherjeve (Betty Buckley), je namreč tudi nervozni, obsedeni Dennis in starejša, avtokratska Patricia in mlajši, imbecilni Hedwig in tako dalje (vse igra McAvoy). Ja, Kevin je multipla osebnost – muči ga disociativna motnja identitete. Obema ženskama, Casey in dr. Fletcherjevi, ne preostane drugega, kot da skušata vsaka s svoje strani, prva “od znotraj”, druga “od zunaj”, vse te moške osebnosti – vse te inkarnacije moškosti – izigrati drugo proti drugi, ali bolje rečeno: med vsemi temi moškimi skušata najti “disidentskega” moškega, “feminista”, ki bi ugrabljenkam odklenil vrata in jih osvobodil. Kar pa ni lahko: Casey recimo nikoli ne ve, če je Hedwig res Hedwig? Kaj, če je Dennis?

Toda ko se izkaže, da je Kevin dejansko razcepljen na 24 osebnosti in da eno – štiriindvajseto, najbolj “zverinsko” in “nezlomljivo”, če hočete (“Zlomljeni so bolje razviti,” slišimo) – še vedno skriva (ne, niti dr. Fletcherjevi je na številnih terapevtskih seansah še ni uspelo identificirati in izbezati na plano), postane jasno, da bo pot do “izvora” moškosti, do “travme”, ki moške spreminja v “zveri”, nasilne in sovražne do žensk (“Bodimo spet živali,” slišimo nekje vmes), tlakovana s peklenskimi obrati, alias twisti, ki sam film – pač vse, kar smo do tedaj videli – vedno znova reinterpretirajo in ki jih M. Night Shyamalan, avtor številnih twisterjev (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Dogodek, Vas ob gozdu, Obisk), nosi kot svojo drugo kožo, pri čemer je tako prepričljiv, da se zdi, kot da so twisti tudi druga koža filma. Razcepljen, inverzija Tourneurjevih Ljudi mačk in reboot Hitchcockovega Psiha, sicer kombinacija trilerja, psihodrame, grozljivke, apokaliptičnega Grand Guignola, teatra absurda, performansa in bildungsromana, je anatomija moške panike, vivisekcija razpadanja moške identitete, panorama neprebavljenih fantazij, ki moške spreminjajo v “napake”, metafilmska sondaža s poraznim statističnim podatkom – niti na 24 moških ne pride eden, ki do žensk ne bi bil nasilen in sovražen. Razcepljen je že skoraj kritika zgodovine filma, te protiženske disociativne “zveri”, ki je svoje napake (mizoginijo, fetišizem, objektiviranje in viktimizacijo žensk) vedno prikazovala kot “potencial” – kritika tistih 24 sličic mizoginije in viktimizacije na sekundo.