Jaz, Daniel Blake

za +

Kafka v Newcastlu.

Daniel Blake je star 59 let. Kakšne so možnosti, da jih bo dočakal 60? Minimalne: Britanija varčuje, socialna država se je upognila, tisti njen del, ki še »deluje«, pa je tako zbirokratiziran, da je videti kot igra na srečo. Blake je ovdoveli mizar iz Newcastla, ki ima hude težave s srcem, zato ne sme delati, toda ko po spletu okoliščin izpolni napačen formular, se izkaže, da do socialnega nadomestila ni upravičen, ker naj bi bil za delo sposoben – da bi bil sploh upravičen do kakršnegakoli socialnega nadomestila, se mora znova prijaviti, medtem pa aktivno iskati delo (ki ga itak ne more opravljati), in sicer 35 ur tedensko, kar mora potem tudi dokazati. In tako dalje.

Socialna država ga pošilja od okenca do okenca, od formularja do formularja, od ponižanja do ponižanja, od kazni do kazni, od iluzije do iluzije. Ves sistem socialne države je zdizajniran tako, kot da ga je zdizajniral kak dizajner računalniških igric (kdor zbere največ kazenskih točk, umre). Ali bolje rečeno: ves sistem je videti kot kozmični vic, ki ga Dickens pripoveduje Kafki. Če bi imel Daniel Blake, ki ga igra sloviti komik Dave Johns, več smisla za humor, bi najprej pomislil, da gre za skrito kamero, a tega itak ne bi mogel preveriti – z urada bi ga »odstranil« varnostnik. In samohranilko (Hayley Squires), ki je zamudila pet minut, tudi. Hej, še vedno ji ostane prostituiranje! Socialna država se le še dela, da obstaja, obenem pa se dela, kot da Daniel Blake ne obstaja. Socialna država očitno ni več namenjena tistim, ki jo potrebujejo, temveč le še onim, ki je ne potrebujejo. Še huje: film Jaz, Daniel Blake, dobitnik lanske zlate palme v Cannesu, pokaže, kako socialna država zlorablja delavski razred in ustvarja revščino. (Kinodvor)