Krogi

zadržan +

Prekletstvo filma.

Smrt je kot pismo – vedno pride na pravi naslov. Da je to res, so izredno lepo in pikantno pokazali tudi šoker Brez povratka in številna nadaljevanja: smrt je popolna serijska morilka. Dobi te, pa četudi se skriješ ali preseliš. Ne moreš pobegniti. Ne moreš je prevarati. Prenaša se kot pandemična okužba. In seveda: nič ni bolj sarkastičnega od smrti, nihče nima bolj dovršenega smisla za koreografijo in nihče nima manjšega rešpekta do integritete pokojnih. A ne moreš je tožiti – niti pokončati. Smrt vedno preživi. Šoker Zlo za petami je pripomnil: smrt se prenaša s seksom. Če te uroči prekletstvo, se moraš čim prej z nekom pofukati, da prekletstvo preneseš na drugega ali drugo – v nasprotnem primeru umreš. Če hočeš preživeti, moraš fukati. Toda japonski Krog, ki je dobil številne rimejke in nadaljevanja (in ki je bil videti tako, da bi mu lahko posneli deset nadaljevanj hkrati), je imel o tem ločeno mnenje: smrt se prenaša s filmom.

Film – ja, tista videokaseta (črnobeli arty pasijon nekega dekleta) – deluje kot virus: če ga pogledaš, umreš. Ne takoj – po enem tednu. V Krogu, rebootu Kroga (holivudskega), se Samara – tista maščevalna mučenica, ki razširja prekletstvo filma – vrne, Rachel (Naomi Watts) pa zamenja Julia (Aimee Teegarden), ki ne verjame, da je tisti film, ki ubija, le mit, tako da jo – podobno kot Rachel – čaka mučno vprašanje: se lahko smrti – prekletstva filma – res znebimo le tako, da ga kopiramo in pošljemo nekomu drugemu, potemtakem tako, da jo razširjamo in »šeramo«? A po drugi strani: to je doba »šeringa«, v kateri lahko ljudje preživijo le tako, da vsa bremena – od dolga in seksa do depresije in smrti – razpršijo ter jih prenesejo na druge. Smrt je kot dolg – vedno pride na pravi naslov.