Dobra žena

zadržan +

Žrtve vojne.

Preteklost ni kot stara šara, ki se je lahko spomladi preprosto znebiš – včasih se izlije kot kri. V Dobri ženi, režiserskem debiju Mirjane Karanović, si Milena (Mirjana Karanović), zvesta, solidno situirana, srednjerazredna žena s tremi otroki, nostalgično ogleduje stare družinske videokasete, ki jih najde med pospravljanjem, a ne bi smela biti tako sentimentalna – ali pa ne bi smela toliko pospravljati in čistiti. Ne, te kasete ne pokažejo, da jo mož (Boris Isaković) vara, kot to v Prihodnosti filozofsko spozna Isabelle Huppert, temveč da je med bosansko vojno zagrešil strašne vojne zločine. Hladno, rutinsko, arogantno, brez občutka krivde. A morala bi slutiti: tak je tudi njun zakon. »Perfektno« in »udobno« življenje je za žensko le past.

Še več: ko se izkaže, da ima Milena tudi raka, postane jasno, da je moško življenje nespoštovanje ženskega življenja – napad na žensko telo. Moški, ki na seksualno politiko še vedno gledajo z neandertalske perspektive (žensko je treba »udomačiti«, »omejiti« ipd.), so sposobni vsega, tudi najhujšega. Dobra žena je budnica. Tiha, a klinična. Kot eksekucija. Pa vendar ne neproblematična: so vsi tisti ljudje umrli zato, da bi ženska spregledala? In kdo je bil prava žrtev te vojne – ona ali tisti, ki jih je pobil njen mož? (Cankarjev dom)