Molk

za +

Kaj, če Bog ne ve, da ne obstaja?

V snežno belo kopalnico vstopi moški, vzame peno za britje, si namaže obraz, zgrabi britev in se začne briti, toda zlagoma mu začne z obraza kapljati kri, kar pa ga ne ustavi – še globlje zareže, tako da kri še bolj pritiska, curlja in brizga, dokler ni ves krvav. Ne, to ni kakšna »provokativna« reklama za krvodajalsko akcijo – tako se je odvrtelo šestminutno Veliko britje, ki ga je leta 1968 posnel Martin Scorsese. To naj bi bil Scorsesejev protest proti vietnamski vojni, ki je tedaj polarizirala Ameriko, – filmček, napol body horror, napol torture porn, naj bi opozarjal, da Amerika s to vojno ne počne le nekaj destruktivnega, temveč tudi avtodestruktivnega. Toda nanj lahko pogledate tudi drugače: mar mučeniški moški, ki si brije kri, ne spominja na tistega, ki je za nas križan bil? Mar Veliko britje ni videti kot novovalovska verzija Kristusovega pasijona?

Scorsese, nekdanji ministrant in semeniščnik (»Postati sem hotel duhovnik.«), je večkrat rekel, da sta ga v življenju zanimali le dve stvari – film in religija. Še dobro, da se je odločil za film – tako je imel lahko oboje. Film namreč potrebuje močno vero: ko gledaš film, moraš verjeti, da tisto, kar vidiš pred sabo, na platnu, ni produkt mašine, kinoprojektorja, kamer ali človeka, temveč nekaj, kar zares obstaja – kot čudež brez materialnega izvora. Verjeti moraš, da vampirji, zombiji in Luke Skywalker zares obstajajo. In če se v filmu prikaže Bog, moraš verjeti, da zares obstaja. Svojo nejevero moraš pač tisti čas, ko gledaš film, suspendirati. Če ni vere, ni filma. Filmi so ultimativni testi vere. Le človek z močno vero verjame, da se lahko Bruce Willis izkrca na drvečem meteorju – ali pa da v antični Troji govorijo angleško. Film je v stopnji »neverjetnosti« presegel in zasenčil Biblijo.

Zato je šel cerkvi na živce – od prvega dne. Ko se je pojavil, je veljal za čudež. In dalje, kinodvorane so postale nove cerkve, v katere so se zgrinjale množice. Film je ustvarjal novo vero, nove vernike. Cerkev je dobila konkurenco, zato se je Vatikan ustrašil, da bodo začeli v cerkvah vrteti filme. Ne da bi bilo s tem kaj narobe. Scorsesejevi filmi – še posebej tisti najbrutalnejši, ki jih je cerkev najbolj obsojala – bi se odlično podali kinocerkvi, saj predstavljajo prave ognjemete katoliške imaginacije: v Vagonarski Berti sindikalista pribijejo na vlak, Travis Bickle v Taksistu nastopa kot Bog, ki bo kaznoval grešnike, in kot Jezus Kristus, ki se mučeniško žrtvuje za mladoletno prostitutko, v Ulicah zla se Charlie mučeniško – ja, kot JK – žrtvuje za grehe nekoga drugega (»Z Bogom se ne spraviš v cerkvi, temveč na ulici.«), v Pobesnelem biku ni bolečine ali krvi, ki bi lahko odrešila grešnega boksarja, v Dobrih fantih in Kazinu čaka tiste, ki ne igrajo po pravilih mafije, grizlijevska ekskomunikacija – mafija, obsedena z rituali, zakramenti, krvjo, zlom, svetništvom ipd., je tako kapriciozna kot cerkev.

Scorsesejevi filmi so bili vedno zgodbe o odrešitvi, odplačilu dolga, razdolžitvi, zveličanju in križanju, niso pa nikoli skrivali, kaj je v resnici odrešitev – torture porn, pornifikacija torture, body horror, nasilje, avtodestrukcija, veliko britje. Odrešitev kliče film. Le film lahko pokaže pekel – cvretje v neskončnem ognju. Tako kot film terja vero, odrešitev terja film. Odrešitev je film, ki ponavlja: To ni le film, to ni le film, to ni le film! »Vse razen bolečine je sranje,« slišimo v Ulicah zla.

Scorsesejev Molk – film o ultimativnem testu vere v Boga in pornificiranosti odrešitve, asketski odgovor na hedonistične, dekadentne ekscese Volka z Wall Streeta (»Ne bom umrl trezen.«) in dopolnitev Zadnje Kristusove skušnjave, v kateri je JK le sanjal, da je izgubil vero (»Če bi bil ogenj, bi gorel.«) – to spiralo sklene. Oče Rodrigues (Andrew Garfield), portugalski jezuit, sredi 17. stoletja – v družbi jezuitskega brata (Adam Driver) in iškarijotskega japonskega prevajalca (Kubozuka Yosuke) – skrivaj pripluje na Japonsko, da bi preveril, če se je njegov karizmatični mentor, oče Ferreira (Liam Neeson), res zlomil, odpovedal veri v Boga ter spreobrnil v budista. Japonski šogunat je krščanstvo izobčil – kristjan, ki hoče preživeti, se mora spreobrniti v budizem, zato je dal inkvizitor Inoue (Issei Ogata), japonski Poncij Pilat, pred očmi očeta Ferreire zverinsko mučiti in pobijati – ja, obglavljati – Kristjane. Češ: kje je zdaj tvoj Bog? Zakaj ne intervenira? Zakaj jih ne reši? Bog se zavije v molk. Strašnega trpljenja kristjanov – agoničnega teatra krutosti, krvi, krikov, križanja in blata, velikega britja vere – ne komentira. In to se potem zgodi tudi očetu Rodriguesu: ko pred njegovimi očmi brutalno mučijo in cvrejo kristjane, Bog spet le mizantropsko molči. Ne poseže niti ne usliši molitev. Reci, da Boga ni, reci, da se odpoveduješ veri vanj, pa prenehamo z mučenjem in pobijanjem, pravi inkvizitor.

Rekel bom le: Rodrigues naredi to, kar je naredil Ferreira. Navsezadnje, ko film obmolkne, še vedno ostanejo slike, ki povedo več kot tisoč besed. In Bog je kot film: ko obmolkne, še vedno ostanejo vse tiste slike trpljenja in mučenja, ki jih gleda Rodrigues – le norec v njih ne bi videl »božanskega« signala, »božanske« opcije. Le norec ne bi dojel »božanskega« sporočila, ki sije iz teh slik nasilja in trpljenja.

Vprašanje, ki ga zastavlja Molk, posnet po romanu Šusakuja Enda (1966), ni le, ali Bog, ki ob takem trpljenju molči, sploh obstaja (kaj, če ne ve, da obstaja), temveč – do katere stopnje trpljenja je vera sploh še smiselna in nujna? In do katere stopnje nasilja so filmi še smiselni? Kdo zdrži dlje – Bog ali film? Bog lahko pogleda stran – film ne more. Film je ta, ki vedno vse vidi. In Bogu ne preostane drugega, kot da verjame, da film obstaja.