Nevidno zlo: Zadnje poglavje

zadržan +

Cesta besa.

Če naj verjamemo podnaslovu (Zadnje poglavje), potem se serija Nevidno zlo končuje, kar naj bi razveselilo fene zombijskih filmov, ki so ob svojem stalnem pritoževanju pozabili, da je prav Nevidno zlo sprožilo val zombijskih filmov, ki jih slavijo – če Nevidno zlo ne bi tako uspelo, ne bi bilo rimejka Zore živih mrtvecev in drugih vojn-Z. Zombiji, ki preplavljajo Nevidno zlo, resda niso počasni zombiji, ki so preplavljali Romerovo Noč živih mrtvecev, toda Paula W. S. Andersona niso nikoli zanimali počasni filmi – njegovi filmi so bili vedno ekscesni, nervozni, ringelšpilski perpetum mobile.

George Miller mu je Cesto besa snel z jezika, zato lahko zdaj sam, v Zadnjem poglavju, abstrakciji abstrakcije, jezik le hektično in histerično – pač v slogu zapoznelega impersonatorja – steguje na Millerjevo cesto, ožgano, besno, divjo, adrenalinsko, ultrakinetično in distopično, a globoko derivativno, pa četudi oprtano z originalno Furioso, frenetično, zadihano in opolnomočeno Alice (Milla Jovovich), dedinjo poročnice Ripley, ki kosi tako žive (vojščake korporacije Umbrella) kot mrtve (zombije), da bi postapokaliptični svet, ki si preživetja ne zasluži več, napojila z magičnim protistrupom, ki naj bi mrtve odrešil življenja, korporacije pa pohlepa, toda to, kar je ostalo od prihodnosti, je itak dobro le še za mrtve in korporacije. Ceste je za oboje dovolj, kjer je cesta, pa je tudi trg. Konec sveta, ki se ga tako kot mrtvi veselijo le še korporacije, je očitno zlato tele kapitalizma.