Manchester by the Sea

zelo za

Ameriška tragedija.

Manchester by the Sea, surov kot tortura, počasen kot mrak in hladen kot januar, je videti kot ekranizacija Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, le da se ne vali kot skala, temveč kot slabo vreme, depresija ali tesnoba, toda popisana z verzom »No direction home«. Ta, ki se ne more več vrniti domov, v novoangleško ribiško mestece Manchester by the Sea, je Lee Chandler (Casey Affleck), ki zdaj živi v Bostonu, kjer se preživlja kot hišnik. Nekaj ga je ustavilo, potrlo in paraliziralo. Po malem spominja na Trevorja Reznika (Christian Bale), ki v filmu The Machinist ne more zatisniti očesa, po malem pa na Jacoba Singerja (Tim Robbins), ki v Jakobovi lestvi groze noče zatisniti očesa.

Vsi dnevi so enako enolični in mučni – kot v peklu. Lee se ne more premakniti. Če bi imel več smisla za humor, bi delal kot grobar – ali pa spal v krsti. Videti je itak kot produkt »dirke navzdol«, kot fantom »nevidne Amerike«, ki naj bi izvolila Trumpa, toda Lee ne voli. Odrešiti ga ne bi mogel niti Trump – niti Jezus Kristus. Nekoč se je verjetno lepo oblačil in veliko smejal, toda zdaj ni več tako glasen, kaj šele tako samozavesten. V njegovih očeh je vakuum, v njegovem glasu anonimnost. Brez alibijev. Noben trik ne vžge. Nima več kaj izgubiti. Neviden je. Vidi se ga le, ko koga mahne. Kupčije lahko sklepa le še s svojo anonimnostjo, s svojo praznino, s svojo paraliziranostjo. Tako bi ga opisal Bob Dylan, zato nenehno čakate, da bo s soundtracka planil refren:

»How does it feel,

how does it feel

to be on your own with no direction home

like a complete unknown

like a rolling stone?«

Še bolje pa bi se mu prilegal refren iz Poejeve poeme Krokar: »Nikoli več!« Lee ima dovolj razlogov, da se v Manchester by the Sea noče vrniti, toda ko umre njegov brat, mu ne preostane drugega, še toliko bolj, ker mu je v oporoki zapustil svojega 16-letnega sina (Lucas Hedges). Lee, ki naj bi postal njegov skrbnik, ima le dve možnosti: da se preseli v Manchester by the Sea, česar noče (za nič na svetu!), ali pa da svojega nečaka odpelje v Boston, kar pa bi bilo tako, kot da bi Manchester by the Sea preselil v Boston, k sebi domov. A po drugi strani – njegov novi dom, tistega v Bostonu, je že davno preplavil, potopil in zalil Manchester by the Sea, ki ga kljuva kot krokar.

Ne brez razloga: ko vidite njegovo nekdanjo ženo (Michelle Williams), njegove bližnje, njegove nekdanje prijatelje in znance ter njegovo svakinjo (Gretchen Mol), ni dvoma, da je tam zgoraj, ob morju, za sabo pustil opustošenje – no, pogorišče. Čaka ga špalir sramote. Toda ko gledate to mestece, izgubljeno, obupano, pozabljeno, depresivno in neperspektivno, obenem tudi ni dvoma, da je Lee s svojim »strašnim« dejanjem paraliziral mestece, ki je bilo že itak tako paralizirano, da je potrebovalo le še tragedijo, ki bi ta občutek paraliziranosti legitimirala in ustvarila vtis, da so ljudje sami krivi za svojo socialno smrt, za svojo tehnološko odvečnost, za svojo ekonomsko paraliziranost. Družbeni in ekonomski procesi, ki jih dejansko ubijajo (in izrivajo, trgajo), so preveč kompleksni, da bi jim lahko pripisovali krivdo za svojo ujetost v večni januar.

Mestece Manchester by the Sea, ki ga je prihodnost zaobšla (distopična verzija Dežele la la), je še vedno videti tako, kot da čaka na magično kitolovko, ki se bo z morja vrnila opasana z Moby Dickom, velikim belim kitom, odrešilnim ulovom, toda prvobitno akumulacijo kapitala tu zamenja permanentna akumulacija posttravmatskega nelagodja. V obupanih, odrinjenih in pozabljenih mestih, kot je Manchester by the Sea, se zgodi le še smrt – ostali dogodki se preselijo drugam. Vse v teh mestecih spominja na tiste, ki so odšli – in na one, ki niso nikoli prišli. Manchester by the Sea, ki ga je posnel Kenneth Lonergan, avtor dveh depresivnih umetnin (Računaj name, Margaret), je ajshilsko-evripidska tragedija, v kateri se dobrim ljudem dogajajo strašne reči – potemtakem tragedija, ki bi jo Aristotel v svoji Poetiki uvrstil nekam med Kralja O jdipa, Antigono in Medejo, med sina, ki ubije očeta, sestro, ki ne sme pokopati brata, in mater, ki pobije svoje otroke. Le ekonomija lahko družino strga na toliko koščkov.