Neruda

za +

Nesrečniki.

Čilski poet Pablo Neruda (Luis Gnecco) skuša leta 1948, ko v senatu sedi kot glas delavskega razreda in komunistične partije, življenje preleviti v umetnost in umetnost v življenje, toda kmalu se izkaže, da umetnost ne more več postati življenje, življenje pa ne umetnost. Predsednik Videla (Alfredo Castro), ki podleže temni sili, komunistično partijo prepove in izobči, nad Nerudo, fena »sovjetske demokracije« in velikega, hipnotičnega žurerja (Kaligula! Lawrence Arabski!), pa pošlje policijo, ki naj bi ga prijela. Neruda se znajde v ilegali. Na senco se mu prilepi Óscar Peluchonneau (Gael García Bernal), manični, zadrti, smrtno resni, spolno zatrti inšpektor, ki nima ne smisla za humor (»Komunisti sovražijo delo, raje sežigajo cerkve«) ne smisla za življenje – svoje življenje posveti pregonu Nerude, elegantnega, hedonističnega, vetrnjaškega, priljubljenega pop libertina.

Predstavljajte si Hugojeve Nesrečnike: Neruda je ubežni Jean Valjean, Peluchonneau pa Javert, le da ni povsem jasno, če sploh res obstaja in če nemara ni le Nerudova fikcija. Nikoli ne veš – Neruda je pač poet, ki potrebuje zid, mejo, represijo, da bi lahko ustvarjal in užival v svoji boemski privilegiranosti. Občutek, da je tam zunaj nekdo, ki stalno misli nanj, ki je obseden z njim, ki mu zavida talent, poezijo in genialnost in ki hoče postati on, je za njegovo imaginacijo neprecenljiv, pa četudi fašistoidni Pinochet – tedaj še nižji oficir – puščavske lagerje že polni s komunisti. Toda hej, le poet lahko osmisli njihovo trpljenje. Neruda, borgesovski noir, ni biografija Pabla Nerude, temveč biografija njegove legende, biografija njegove obsedenosti s tem, kako ga bo videla zgodovina – tako kot Jackie, ki jo je prav tako posnel Pablo Larraín, ni biografija Jackie Kennedy, temveč biografija njene legende. Če John F. Kennedy, njen mož, ne bi obstajal, bi si ga morala izmisliti. (Kinodvor)