Žiga Divjak, gledališki režiser

Njegova predstava Človek, ki je gledal svet, na ogled je v Slovenskem mladinskem gledališču, tematsko pravzaprav ne ponuja novih uvidov v zakonitosti delovanja sodobne globalne družbe. Z dramaturginjo Katarino Morano sta jo namreč zasnovala kot omnibus žanrsko raznolikih prizorov in v njem drug ob drugega postavila različne znane zgodbe »ponižanih in razžaljenih« iz nam bližnjega in bolj oddaljenega sveta. Vse imajo skupni imenovalec v ujetosti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu.

Prizoru o dveh kitajskih zakoncih, preživljajočih se v enem izmed zahodnih »sweatshopov«, sledi izpoved 40-letne Evropejke, prekarne delavke na univerzi, ki ni zmožna zasnovati družine. V predstavo sta vključila tudi pretresljivo izpoved treh generacij indijskih kmetovalcev, ki so nasedli obljubam multinacionalke Monsanto, da bi z njihovimi gensko spremenjenimi semeni bombaža znižali stroške in imeli boljši pridelek. V nadaljevanju predstave slišimo monolog dekleta, ki vedno bolj panično navaja kvalifikacije iz svojega življenjepisa ob prijavi za službo. Sledi prizor z začetka sirske državljanske vojne, ko so mladi Sirci spoznali, da njihov pogum in trud ne bosta zadoščala za strmoglavljanje diktatorskega režima.

Človek, ki je gledal svet je politična predstava, ki poziva k premisleku o zakonitostih delovanja sodobnega sveta, kjer, če si sposodimo prispodobo iz študijev globalizacije, zamah metuljevih kril povzroči na drugem koncu sveta vihar. Ne torej na ravni podatkov – režiser sam priznava, da gre za znana dejstva in zgodbe –, temveč na ravni njihove interpretacije in umestitve v širšo sliko sveta in odnosov v njej na medčloveški ravni, je dodana vrednost njegove predstave. Gre za odziv na poskuse atomizacije življenj ljudi, vsiljene z ideologijo neoliberalizma, zaradi česar se izgublja zavest, da vsi bijemo isti boj proti sistemu.

S prefinjenimi dramaturškimi postopki predstava razkriva povezanost usod ljudi z vseh koncev sveta in krepi odgovornost in zavest, da morda z našimi življenji, z zahtevami po čim višjem življenjskem standardu, povzročamo krivice na drugem koncu sveta. Neposredno sooča težave ljudi v t. i. državah tretjega sveta z vse večjim slojem prebivalstva na Zahodu, ki mu je usojeno živeti življenja v strahu in delati v prekarnih oblikah zaposlitve. Sporočilo je močno, saj se igralci ne pretvarjajo, da igrajo usode Kitajcev ali Indijcev, ampak s pogovorno slovenščino še podkrepijo podobnost usod ljudi z vsega sveta. In tezo, da se boj za boljši svet začne na domačem pragu.

V predstavi prazne statistike o vse večji skupini marginaliziranih ljudi, odrinjenih na obrobje, dobijo obraze in ljudje svoje imena in priimke. Obenem pa režiser izkorišča moč gledališča, da bi vsaj za poldrugo uro odvrnil pozornost z neskončnega »skrolanja« po Facebooku in pavšalnega branja novic na spletu ter gledalca preusmeril k premisleku o dogodkih, ki jih sicer ne more v sebi predelati v vsakodnevnem življenju. 24-letni diplomant AGRFT je že v svojih študentskih predstavah, v trilogiji Tik pred revolucijo in v Onih, nakazal zanimanje za politično gledališče, vendar ne v obliki provokativnih predstav današnjega političnega gledališča, temveč, kot pravi, prek tematiziranja »vstopanja zunanjskosti, politike in ideologij, v našo intimo, v našo dnevno sobo, v našo spalnico, v naše vsakdanje življenje«. V predstavi Človek, ki je gledal svet igralci s predvajanjem fotografij iz svojih zasebnih arhivov tako razgaljajo zasebni »balonček« varnega življenja, ki si ga skušajo zgraditi, da bi premišljeno z izbranimi prizori trpljenja ljudi z vsega sveta pokazali na njegovo krhkost pri soočanju z izzivi globalizacije. »Tudi zato poskuse mlade generacije v osamosvajanju na njihovi življenjski poti spremljajo občutki nostalgije za časom, ko je bilo za njihovo življenje poskrbljeno,« pravi režiser.

Zaznava še, da strah za lastno eksistenco danes določa večji del umetniške produkcije, kar se vidi tudi pri izbiri in obdelavi tem. »Moj boj je zato boj proti strahu. Pa tudi boj proti depolitizaciji, nezanimanju za žgoče družbene teme, česar sam enostavno ne morem razumeti. Prepričan sem, da danes ne moreš delati umetnosti, če nisi sprt s svetom, v katerem živimo,« pravi.

Režiser je že v svojih srednješolskih kratkih filmih, ki jih je posnel v rodnem Krškem v tamkajšnjem Društvu zaveznikov mehkega pristanka (DZMP), kritično reflektiral našo ujetost v izkoriščevalski svet in možnosti za družbene spremembe. S temi tematikami se je pod mentorstvom režiserja Sebastijana Horvata ukvarjal tudi v času študija.

Ne brani se poimenovanja z režiserjem političnega gledališča, saj mora »verjeti v možnost upora in v spremembe, ki jih ta svet nujno potrebuje«, pa čeprav s svojimi predstavami morda nagovarja (le) prepričane, kajti »tudi prepričani potrebujejo potrditev, da je to, kar mislijo, pravilno.«