John Wick 2

za +

Dežela la la.

John Wick je Keanuju Reevesu rešil kariero. Po Matricah se je le še utapljal – njegov robotski, enolični, enoizrazni igralski slog ga je stisnil v kot. Toda John Wick mu je omogočil, da igra natanko to – robotskega, enoličnega, enoizraznega asasina, ki melje kot stroj. V Johnu Wicku 2 mine 13 minut, preden spregovori, vmes pa – da bi nazaj dobil mustanga (letnik ’69), ki so mu ga ukradli na koncu prvega Johna Wicka – postreli, razbije in polomi trumo ruskih asasinov. Njihov šef itak ve, kaj jih čaka: Wick – bolj Neo kot trol, bolj ronin kot samuraj, bolj prezenca kot terorist, bolj nihilist kot stoik, bolj plesalec kot Jason Bourne, bolj Chow Yun-Fat kot superjunak – se širi kot virus, ki ga ni mogoče pokončati, kaj šele zamejiti ali obvladati.

Ubija zato, ker hoče mir, toda mir je jed, ki najbolj tekne hladna – kot maščevanje. Ko ne odplača dolga, ki mu ga naloži italijanski mafioso (ubij mojo sestro!), se odbije najprej v Rim in potem nazaj v New York, kjer pokaže, da je askeza najekstremnejša oblika ekscesa. Njegova kompulzivna umetnost gun-fu razčefuka se odlično poda muzejem in galerijam – kot arty instalacije. Toda retromoderni svet, v katerem ubija, je videti kot »zajčja luknja«, v kateri živijo le globalne mafijske elite, ki so vzele rdečo tabletko. Chad Stahelski, auteur te sage, nekdanji kaskader, Reevesov body-double v Matricah, je očitno videl Evansovo Racijo (in nadaljevanje), zato njegovi izredno precizno in elegantno koreografirani killingi na odprti sceni – brez epileptičnih rezov, šejkanja in green-screen efektov – delujejo precej bolj kinetično, cinefilsko in estetsko kot michaelbayevski montažni kaos, v katerem nikoli ne veš, kdo strelja in koga je zadelo. John Wick 2 je videti kot abstrakcija teatra absurda, koreodrame, antične tragedije (ki čaka, da se spremeni v videoigrico), čistega filma, nemega filma in mežikanja tistim, ki štos razumejo.