Samo konec sveta

Vrnitev.

Ko se Louis (Gaspard Ulliel) po dolgih letih vrne domov, postane kmalu jasno, da ni odšel zato, ker je hotel postati pisatelj (kar je postal), temveč zato, ker je bil gej (kar ga je očitno »odtujilo«), toda ko domačim – mami (Nathalie Baye), starejšemu bratu (Vincent Cassel), sestri (Léa Seydoux) in svakinji (Marion Cotillard) – razkrije, da umira (za »redko« boleznijo), se njihovi obrazi tako groteskno enodimenzionalno napnejo (in veliki plani tudi), da čakate le, da bo kdo – recimo prenapeti brat – siknil: no, kaj smo ti rekli? Tu je preveč intenzivnosti zaradi intenzivnosti. Preveč resentimenta zaradi resentimenta. Preveč znojenja zaradi znojenja. In preveč grimas zaradi grimas – to vendarle ni nemi film, temveč talkie, ki le išče dober izgovor, da bi lahko verbalni crescendo prekinil z moldavskim megahitom Dragostea Din Tei (via O-Zone).

Filmi o vrnitvi domov so žanr zase: prvič, ta, ki se po dolgih letih vrne domov, je imel vse razloge, da je odšel, drugič, če se ne bi zgodilo nekaj nepričakovanega, se ne bi nikoli vrnil, tretjič, ko se vrne, družinske odnose skremži in napne, in četrtič, konča se s katarzo. Samo konec sveta ni velik film o vrnitvi domov, pa ne le zato, ker se kanadski wunderkind Xavier Dolan na vse te klišeje le pofočka in ker je uživanje v tesnobi zamešal z leonejevskim uživanjem v velikih planih, temveč zato, ker vsem že takoj po vrnitvi izgubljenega sina na obrazih piše: Hočem katarzo! Le incest bi bil tu prava katarza. Pa sveta še vedno ne bi bilo konec. (Kinodvor)