Prihodnost

Žižkov vic.

Nathalie (Isabelle Huppert) ima navidez vse: moža, dva otroka, lepo službo, dom (in Pariz, če smo že ravno pri tem), celo knjige piše, filozofske učbenike, navsezadnje, preživlja se kot profesorica filozofije. Toda potem ji mož razkrije, da jo vara z mlajšo bejbo. In vse se podre. Življenje obvisi. Prihodnost se v trenutku spremeni. Kaj zdaj? Naj se zaplete z mlajšim moškim, ki jo odpelje v komuno, med »radikalce« in »anarhiste« (nasprotnike revščine, brezposelnosti, ekonomske neenakosti, podaljševanja delovne dobe, Sarkozyja ipd.), ali s starejšim moškim, recimo Slavojem Žižkom? Ne, Žižka ne vidite, temveč zanj – podobno kot v drugih filmih – le slišite, ali natančneje, Nathalie v roke pride Žižkova knjiga, a se ji zazdi, da to ni »tisto«. Logično. Le kako bi lahko bilo to »tisto«?

Nathalie Žižkovo knjigo zavrže, a se obnaša tako, kot da jo je absolvirala in absorbirala – in obtičala v Žižkovem vicu. Kdor je bral Žižka, pač ve, da nikoli nimaš »vsega« (namesto kave brez smetane vedno dobiš le kavo brez mleka), da »to« ni nikoli »tisto« (najboljši so filmi, v katerih ne igraš), da je tudi najslabša novica vedno dialektična, potemtakem dobra (izgubiš moža, dobiš svobodo, v katero je treba ljudi itak prisiliti), da spolno razmerje ne obstaja (za »idealnega« moškega, princa na belem konju, se vedno izkaže, da je žaba), da levica potrebuje več strasti (Nathalie, zdaj rousseaujevka brez strasti, je nekdanja levičarka) in da vedno izgubiš le to, česar nikoli nisi imel (spomnite se le vica o »moji zaročenki, ki nikoli ne zamudi na zmenek, kajti če zamudi, ni več moja zaročenka«). Tu vmes – med temi »negativnostmi« – nastaja prihodnost, ne kot »raj«, ki se zgodi, temveč kot nekaj, kar najdeš, ko iščeš nekaj drugega. (Cankarjev dom – od 7. do 14. marca)