Mathias Enard

»V prišlekih bi morali videti bogastvo, ne pa prekletstva«

Za 46-letnega Mathiasa Enarda pravijo, da po slogu, menda celo po fiziognomiji, predvsem pa po eruditskem poznavanju in predstavljanju tem, o katerih piše, ni daleč od velikega Balzaca. To velja tudi za njegov šesti roman Kompas (slovenski prevod je izdala Mladinska knjiga), za katerega je lani prejel Goncourtovo nagrado, najvišje francosko priznanje za književnost. V njem je skozi zapleteno ljubezensko zgodbo med avstrijskim muzikologom Franzem in francosko orientalistko Saro izzval (kolonialistično) tezo o enosmernem toku vpliva Evrope na muslimanske, zlasti bližnjevzhodne dežele. Nazorno je opisal, kako so Beethoven, Liszt, Alois Musil in številni manj znani ustvarjalci, ki jih je obudil iz zgodovinske pozabe, črpali iz zakladnice muslimanske ustvarjalnosti, pisali ode puščavi in se navdihovali pri motivih in temah iz arabskega sveta.

Tema prežemanja evropskega in muslimanskega sveta je Enardu še posebej blizu. Že ko je bil najstnik, odraščajoč v tipični francoski podeželski družini v »ploščatem svetu« zahodne Francije, so ga pritegnile zgodbe o eksotičnem Orientu, o katerem je bral v knjigah. Iz radovednosti do tega dela sveta je v Parizu vpisal študij arabščine in perzijščine. Po diplomi je deset let živel med Iranom, Egiptom in Sirijo, leta 2000 pa se je ustalil v Barceloni in tam desetletje poučeval arabščino. Pred nekaj leti je to delo opustil in se scela posvetil pisateljevanju. V Barceloni, kjer živi še danes, je solastnik libanonske restavracije in umetniške galerije.

Potovanja in poglobljeno razumevanje različnih kultur ga vznemirjajo. Po krajšem bivanju v Rusiji in potovanju s transsibirsko železnico od Moskve do Vladivostoka je napisal roman Alkohol in nostalgija (prevod je izšel pri Mladinski knjigi). V francoski in mednarodni literarni javnosti je precej pozornosti zbudil z romanom Cona, v katerem je v eni povedi na 500 straneh poskušal (sam sebi) pojasniti nasilje in vojne, porajajoče se v sredozemskem in balkanskem svetu.

Z Enardom, gostom festivala Literature sveta – Fabula, ki ga vsako leto pripravlja založba Beletrina, smo se pogovarjali o evropskem »Drugem«, zakaj se ga bojimo, o njegovem razumevanju muslimanskega sveta in tamkajšnjih težavah ter seveda o usodi evropskih muslimanov in prišlekov, ki so v zadnjih letih prišli v Evropo iz kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu. Prepričan je, da se »njihovega prihoda ne bi smeli bati, temveč bi morali v njem videti priložnost za spoznavanje drugačnega sveta … Strah je iracionalen. Zato se je proti njemu težko boriti. Če pa si sposoben uživati v različnosti, ta strah zagotovo izgine,« pravi.

V romanih Kompas in Alkohol in nostalgija s primeri bogatih kulturnih izmenjav med Vzhodom in Zahodom v zadnjih stoletjih ponujate v premislek tezo, da »Drugi«, pa naj gre za muslimanski svet ali (Putinovo) Rusijo, ni nekaj zunanjega, temveč del nas samih. Ponotranjili smo ga, čeprav se ga (več) ne zavedamo. V času, ko nas prepričujejo, da je svet usodno razdeljen, vaša romana nosita pomembno politično sporočilo o skupnih izvorih, bližini in prežemanju kultur. Ste ju napisali s tem namenom?

Seveda sem ju napisal tudi s tem namenom. Toda pri raziskovanju tematike in pisanju romana nikoli ne sledim kaki politični agendi. Moji romani so vedno najprej literarna dela. Bolj kot da bi podajal politično sporočilo, premišljujem o razvoju junakov in glavne teme. Toda pisatelj, ki piše o vzhodnih kulturah, zlasti o muslimanskem svetu, se ne more izogniti temu, da bralci in javnost njegovo delo razumejo kot politično dejanje. Iščejo ga v njem in po svoje zahtevajo avtorjevo opredelitev. Vendar moj glavni namen ni podajanje političnih sporočil.

Toda tudi v implicitni tezi obeh romanov, da je »Drugi«, ki se ga bojimo, v nas samih, je pomembno sporočilo. Ker si tega nočemo priznati, si zatiskamo oči pred tem, da nismo »čisto« ljudstvo, temveč so naše kulture tudi posledica vplivov tujih kultur. Med njimi muslimanske, česar dobršen del Evrope noče sprejeti. Morda zato ne moremo uvideti, zakaj je naš kompas – če vprašam z metaforo iz romana – obrnjen proti Vzhodu?

Drži. Tudi zato del Evrope noče sprejeti sedanjih beguncev. Vseskozi in na različne načine jim daje vedeti, da ne sodijo v Evropo. Takšna Evropa skuša »Drugega« in drugačnost izriniti iz svojega tkiva. Ne zaveda se, da s tem početjem zanika sebe in svojo bit. Tudi Rusija postaja zaradi nenavadnega položaja v globalni geopolitiki in geokulturi za Evropo »Drugi«. Putin, ki skuša samega sebe in Rusijo opredeliti kot nekaj drugačnega, prispeva svoj delež k takšnemu dojemanju. Danes se skuša vsak del sveta ograditi s političnimi in kulturnimi mejami. Toda zaradi večstoletnega prepletanja različnih kultur tega ni mogoče storiti. Svet ne potrebuje novih ograd, zidov in meja, temveč bi moral »drugačnost« vsak prepoznati v sebi. Le če naredimo ta korak, se lahko odpremo tujcem in kulturam, ki jih ti prinašajo s seboj. Različni deli sveta, bližnji in bolj oddaljeni, so že pred več stoletji vzpostavili različne stike in oblike komunikacije. Zato je v nas veliko tem, ki smo si jih izposodili od drugih kultur. Vplivajo na naše obnašanje in način razmišljanja, čeprav se tega ne zavedamo.

Jezik je tipičen primer tega prepletanja. Jezik ni zgodba o »čistosti«, kot navadno mislimo, temveč je zgodba o »nečistosti«. Vsi narodi so si izposojali in si še izposojajo od drugih jezikov, čeprav naj bi bil jezik razpoznavni znak »čistosti« naše identitete. Rusi so si izposojali besede od Grkov, Grki od Arabcev. Povsod naletimo na takšne vplive. Morali bi jih razumeti, ponotranjiti, da bi doumeli, kako blizu smo drug drugemu.

V Kompasu omenjate koncept orientalizma, ki ga je v sedemdesetih letih razvil britansko-palestinski intelektualec Edward Said, da bi z njim pojasnil vzpostavitev in ohranjanje podrejenega odnosa muslimanskega sveta do Zahoda. Čeprav je s svojim delom razgalil ta razmerja, pa se zdi, da je v resnici še poglobil prepad med svetovoma.

Said je vprašanje podrejenosti koloniziranih dežel v arabskem svetu, zlasti razmerja med (politično) močjo in znanjem, postavil ob pravem času. Spodbudil je nastanek orientalizma kot posebne discipline v družboslovni in literarni znanosti. S svojimi tezami je številne raziskovalce spodbudil k proučevanju teh razmerij. Tudi zaradi njega danes veliko več vemo o različnih oblikah orientalizma, nemškem ali francoskem denimo. Njegove teze smo dopolnili, jih precizirali in ovrednotili v novih okoliščinah. Roman Kompas jih dopolnjuje z raziskovanjem vplivov Orienta na evropsko zgodovino, njeno misel in estetiko v literaturi in glasbi. Tega področja Said ni hotel ali ni imel časa raziskati.

»Muslimanski svet se začne tu blizu, v Sarajevu, in se razteza od Maroka do Indonezije. Bosna in Hercegovina in Indonezija sta dva različna svetova. Je tako, kot če bi Slovenijo primerjali s Filipini. Obe državi sta krščanski, toda razlikujeta se po jeziku, kulturi, zemljepisu in zgodovini.«

V tem romanu v glavnem ponazarjate omenjene vplive z zgodbami evropskih ustvarjalcev s konca 19. in začetka 20. stoletja. Zdi se, da so tedaj književniki in glasbeniki Orient dojemali kot eksotičen vir navdiha, a hkrati kot Evropi podrejen nerazvit del sveta.

Številni izmed njih so le uporabili literarne ali glasbene teme, ki so jih razvili muslimanski ustvarjalci, njihov svet pa jih ni zanimal. Pravzaprav je šlo za obliko apropriacije in svojevrstno obliko dominacije.

Vsekakor je na evropske ustvarjalce od sredine 19. stoletja do začetka 20. stoletja močno vplivalo odkritje arabske ali turške glasbe, saj je tedanja utrujena Evropa potrebovala revolucijo v ustvarjanju. Potrebovala je nove vire navdiha, nove vplive, nova glasbila in nove ritme. Od tod toliko vplivov arabskega sveta na evropsko ustvarjanje.

Vaši uvidi v izmenjave med muslimanskim in zahodnim svetom niso le plod akademskih raziskav, saj ste veliko držav, o katerih pišete, obiskali ali v njih živeli. Velik del tega sveta je danes v ruševinah. Kakšen svet ste videli? Kako bi, če se da, pojasnili muslimanski svet Evropi?

Nemogoče ga je opisati v enem odgovoru. Muslimanski svet se začne dobrih 500 kilometrov od tod, v Sarajevu, in se razteza od Maroka do Indonezije, danes številčno največje muslimanske države. Bosna in Hercegovina in Indonezija sta dva različna svetova. Je tako, kot če bi Slovenijo primerjali s Filipini. Obe državi sta krščanski, toda razlikujeta se po jeziku, kulturi, geografiji in zgodovini. Muslimanski svet, tako kot krščanski, še zdaleč ni enoten. Obstaja veliko muslimanskih svetov. Res je, da zaradi zgodovinskih okoliščin najdemo kulturne podobnosti med BiH, Albanijo in nekdanjim Otomanskim cesarstvom ali med severnoafriškimi državami, ki jih je kolonizirala Francija. Toda vsako državo in razvoj islama v njej je treba pogledati od blizu, posebej, ne pa gledati muslimanskega sveta kot celoto.

Nekateri trdijo, da so Evropa in v zadnjem stoletju ZDA s svojimi kolonialnimi in imperialnimi politikami krive za vse tegobe muslimanskega sveta: stagnacijo v znanosti, pomanjkanje demokracije, polarizacijo med sekularnimi in islamističnimi deli teh družb. Se strinjate s tem mnenjem?

Gre za zahtevno vprašanje. Pri iskanju odgovora nanj se prepirajo številni strokovnjaki. Zdrava logika mi pravi, da ne moreš za vse tegobe tega dela sveta okriviti le enega akterja. Razmerja so zapletena. Zagotovo sta bila kolonialno obdobje in imperializem krivca za pomanjkanje demokracije in demokratične politike v nekaterih izmed teh držav. Toda hkrati so te kolonialne države omogočile številnim lokalnim znanstvenikom študij na zahodnih univerzah, tam pa so se seznanili z zahodnim konceptom demokracije, filozofije in prava. Njihova spoznanja, ko so se vrnili, so spodbudila premisleke o novem družbenem ustroju. Ni pa enoznačnega odgovora. Vsako državo je treba proučiti posebej in pogledati, kje se tamkajšnja družba lomi. Po mojem se ta lom, ki ga je morda vmešavanje zahodnih držav še poglobilo, kaže v globokem prepadu med elitami in množicami. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali takšno dogajanje danes onemogoča razvoj teh družb. Mislim, da pri iskanju odgovorov ne smemo skozi glavna vrata, ampak skozi stranska. Le iz drugačne perspektive je mogoče probleme teh družb zares osvetliti z novimi uvidi in jih globlje razumeti.

Muslimani so že dolga stoletja del evropskega družbenega tkiva. V zadnjega pol stoletja jih je v Evropi našlo dom več milijonov. Toda muslimanske skupnosti v Evropi so obsojene na življenje v getih. Tako je tudi v Franciji, od koder prihajate, čeprav je Houellebecq v romanu Podreditev napovedal, da bodo leta 2022 Franciji vladali v skladu z islamskim pravom.

Njegov roman je seveda satira in karikatura Francije, še zdaleč pa ne gre za realen scenarij. Prav imate. Francija nikoli ni bila zares kozmopolitska in multikulturna država. Bila je in ostaja država segregacije. Zavrača tujce, zlasti Arabce iz Alžirije, Maroka in Tunizije. Enako ravna s temnopoltimi migranti iz Malija in iz drugih koloniziranih držav. Ti milijoni priseljencev in njihovih potomcev nimajo možnosti, da bi izrazili svojo drugačnost in postati del francoske kulture. Lahko se le izgubijo v francoski družbi, se integrirajo ali pa životarijo v predmestjih.

Mehanizmi integracije so spodleteli, so pred leti drug za drugim ponavljali voditelji največjih evropskih držav. Svetovi so še vedno ločeni. In ni mogoče zanikati, da so vrednote, kultura in načini življenja evropskega in muslimanskega sveta večidel nezdružljivi. Kako torej premostiti razlike in ustvariti možnosti za sobivanje in priznavanje drugačnosti?

Obe strani, »stara« Evropa in evropski muslimani, morata prehoditi še dolgo pot pri iskanju pravega mehanizma za sobivanje. Prvi pogoj zbližanja je priznanje večine evropskih držav, to velja še posebej za Francijo in Španijo, da »Drugi« obstaja in da si morajo nehati zatiskati oči pred njim. Priznati si morajo, da obstajajo francoski, španski in denimo italijanski muslimani. Priznati jim moramo obstoj in se sprijazniti, da ti ljudje morda nočejo živeti tako, kot živimo mi. Hkrati je treba, ne glede na izvor ali veroizpoved, dosledno uzakoniti enakost pravic za vse državljane. Znotraj tega okvira bi morali postaviti jasna pravila ravnanja za posameznika in si priznati razlike med nami.

Zaradi sirske državljanske vojne in nevzdržnih razmer v drugih južnih državah so v Evropo prišli novi begunci. Nemčija jih je sprejela skoraj milijon, Švedska več kot 300 tisoč. Evropa nanje ni pripravljena, ne zna jih vključiti v družbo, morda, po mnenju nekaterih, postajajo varnostni problem, toda zdi se, da so tudi sami pričakovali drugačno Evropo, ko so se odpravili na mučno pot. Se je spremenila Evropa ali so bila njihova pričakovanja napačna?

Verjetno velja oboje. Toda sam menim, da je za Evropo celotna zgodba z begunci sramotna. Resda jih je Nemčija sprejela skoraj milijon in je, poleg Švedske, edina država, ki jim je odprla vrata. Drugje se jih otepajo. Francija bi zlahka sprejela vsaj pol milijona beguncev. Enako velja za Španijo. Toda vse zahodne države so zdaj zaprle vrata za priseljence in naprtile to breme na pleča najrevnejših držav jugovzhodne Evrope. To je nepravično.

Sicer pa nam zgodba o beguncih govori o resnični naravi Evrope, o pomanjkanju zavesti o nujnosti pomoči ljudem v stiski in o evropski nesposobnosti uvideti, da so lahko prišleki tudi koristni. V Evropi bi morali doumeti, da je kakršnokoli zapiranje vase škodljivo in zaradi takšnega ravnanja je lahko projekt oblikovanja skupnega evropskega doma obsojen na neuspeh. Namesto izumljanja nekakšne skupne identitete bi morali uvideti, da je Evropa gibljiv projekt, zaznamovan z odprtimi in spremenljivimi identitetami. Če hoče preživeti, mora v sebi najti zmožnost in sposobnost, da se vselej na novo izumlja.

»Zgodba o beguncih nam govori o resnični naravi Evrope, o pomanjkanju zavesti o nujnosti pomoči ljudem v stiski in o evropski nesposobnosti uvideti, da so prišleki lahko tudi koristni.«

Zlasti v vzhodnoevropskih državah, ki so izšle iz komunizma, se pogosto sklicujejo na Evropo oziroma »evropskost«, ki pa jo v glavnem razumejo kot zaprt projekt, namenjen le »avtohtonemu« prebivalstvu. Ni naključje, da je ravno tu toliko nasprotovanja prišlekom, ki sicer te države zaobidejo. Česa se bojijo?

Res je, da majhne države ne bi smele nositi tolikšnega bremena priseljenske krize kot velike. To bi bilo nepravično. Toda tudi majhne države bi morale spoznati, da prišleki lahko bogatijo življenje in medčloveške odnose. V njih bi morali videti bogastvo, ne pa prekletstvo. Toda marsikdo se jih boji. Strah pa je umetno ustvarjen, je iracionalen. Zato se proti njemu težko boriš. Če si sposoben uživati razlike in različnost, potem strah izgine. Če spoznaš denimo Sirce, hitro ugotoviš, da so zelo zanimivi ljudje. Med obiskom Slovenije mi je mlado dekle dejalo, da je v majhni vasici delalo z afganistanskimi begunci. Naučilo se je nekaj besed perzijščine. Jezik je dekle očaral. Hoče se ga naučiti. Hočem reči, da moramo njihov prihod razumeti kot priložnost za spoznavanje drugačnih kultur.

V romanih skušate osvetliti poenostavljene odnose med kulturami. Je mogoče tako nevtralizirati moč populističnih politikov, ki netijo strah in sovraštvo do drugega in drugačnega. V Evropi imajo vse več sledilcev.

Težava je v tem, da nisem prepričan, ali sta populizem in desničarsko razmišljanje, usmerjeno proti prišlekom, povezana le s sovraštvom do tujcev. Po mojem sta tudi posledica notranjih političnih vzrokov v evropskih državah in Evropski uniji. Povezana sta s propadom socialdemokratskega modela države blaginje v drugi polovici 20. stoletja. Sta tudi posledica procesov globalizacije. Številni delavci iz nižjega in nižjega srednjega razreda so se znašli v svetu, ki ga ne razumejo in ne nadzirajo več. Svet globalizacije doživljajo kot svet, ki se je zarotil proti njim. Na tej ravni – ne samo na ravni odnosa do beguncev – je treba razumeti vzpon in širjenje sodobnega populizma.