Zbeži!

Plantaža.

Pred petdesetimi leti je Joey (Katharine Houghton) domov, na večerjo, pripeljala svojega novega fanta – črnca (Sidney Poitier). Njena oče (Spencer Tracy) in mati (Katharine Hepburn), sicer velika liberalca, sta se delala, da je vse okej, a nelagodja nista mogla skriti. Črnec ne bo postal belec. Reimaginacija te »prelomne« situacije je lahko danes – po neuspehu »postrasne« Amerike, po vseh tistih policijskih likvidacijah črncev, po črnski deziluziji, po izvolitvi Donalda Trumpa ipd. – le grozljivka. Zbeži! je grozljivka, ki bi najraje kar sama kričala, a krike – po krajšem premisleku – raje prepusti tistemu finemu, liberalnemu, politično korektnemu občinstvu, ki bi Obamo, če bi bilo mogoče, volilo še tretjič.

Ko Rose (Allison Williams) domov, na večerjo, pripelje Chrisa (Daniel Kaluuya), svojega novega fanta, sicer črnca, se ata nevrokirurg (Bradley Whitford) in mama hipnoterapevtka (Catherine Keener), velika liberalca in progresivca, delata, da je vse okej in da sta kul: ja, tudi Obamo bi volila še tretjič. Razkažeta mu hišo in fotke, skupaj pijejo čaj, povabita ga na zabavo, vsi so prijazni – nelagodja tokrat ni. In prav to je sumljivo. Prav to, da ni nelagodja, je signal: zbeži! Ne bom razkrival detajlov, ki bi vam pokvarili užitek v gledanju tegale šokerja, lucidnega in radikalnega kot Krik, rekel bom le tole: ne morete si misliti, koliko neizpolnjenih prerokb je v belskih predsodkih in belskih privilegijih, tudi v tistem najbolj »nedolžnem« color-blind občudovanju črnskega telesa in črnske vzdržljivosti. Film Zbeži! pokaže, kaj se zgodi, ko predsodki delujejo tako hipnotično, da ljudem izperejo možgane.