Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 12  |  Kultura  |  Film

Dan osvoboditve

Liberation Day, 2017, Ugis Olte & Morten Traavik

za +

Laibachov frontman Milan Fras in sorežiser dokumentarca Dan osvoboditve Morten Traavik med pripravami na fotografiranje pred strogo odmerjeno kuliso

Laibachov frontman Milan Fras in sorežiser dokumentarca Dan osvoboditve Morten Traavik med pripravami na fotografiranje pred strogo odmerjeno kuliso

Zmenek na slepo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 12  |  Kultura  |  Film

za +

Laibachov frontman Milan Fras in sorežiser dokumentarca Dan osvoboditve Morten Traavik med pripravami na fotografiranje pred strogo odmerjeno kuliso

Laibachov frontman Milan Fras in sorežiser dokumentarca Dan osvoboditve Morten Traavik med pripravami na fotografiranje pred strogo odmerjeno kuliso

Zmenek na slepo.

Lani spomladi so Rolling Stones nastopili v Havani – njihov koncert so razglasili za nekaj zgodovinskega, osupljivega, nepozabnega, tudi za mejnik v zgodovini rokenrola. Bili so prvi zahodni rock bend, ki je nastopil na Kubi, prišlo je milijon fenov, vsi so orgazmirali, noreli in peli z bendom – znali so vse štikle, vsa besedila. Še en »zid« je padel, so rekli. »Nikoli si nismo mislili, da se bo na Kubi kdaj zgodilo kaj takega,« so vzhičeno ponavljali Kubanci. In Laibachi so si verjetno rekli: kako preseči Rollinge? Kako jih povoziti? Kako preseči zgodovino? In tako so, kot pokaže doku Dan osvoboditve, nekaj mesecev kasneje nastopili v Severni Koreji – prvi zahodni rock bend, ki je tam nastopil. Povsem mogoče tudi zadnji zahodni bend, ki je tam nastopil. V tem pa je trik: Laibach utegne biti edini zahodni rock bend, ki je kdaj nastopil v Severni Koreji.

In ker Laibach ljubi priredbe velikih hitov (Life Is Life, Mama Leone, Across the Universe ipd.), je tudi v Severni Koreji igral priredbe, predvsem priredbe štiklov iz mjuzikla Moje pesmi, moje sanje, enega izmed redkih holivudskih filmov, ki so ga Severni Korejci lahko videli in ki s svojimi pojočimi gorami, svojo radiantno afiniteto do askeze, svojim kičastim optimizmom, svojim glorificiranjem vzgojenih, pridnih, marširajočih, enako oblečenih otrok in svojim uživanjem v lastnem manipuliranju itak izgleda kot priredba Severne Koreje. Mar ni Laibach v osemdesetih letih deloval kot priredba totalitarnega režima? Zdaj se je – po dolgi odisejadi – vrnil domov: Severna Koreja je videti le kot Laibachova priredba.

A ne zgodi se to, kar se je zgodilo v Havani: ko vžgejo priredbe štiklov in svoje hite, recimo Whistleblowers, gledalci v dvorani le nemo, apatično, zdolgočaseno sedijo in poslušajo – niti trznejo ne. Laibachi delajo vse, da bi jih zapeljali in premaknili, a ne klonejo. Severni Korejci se niso vdali Sirenam zahoda. Niso klonili pod pritiski »kapitalistične propagande«. Nobenih odstopanj od začrtane smeri razvoja političnega sistema. Test njihove budnosti – njihove vere, njihove ljubezni do domovine in komunizma – je uspel. Rock – zahodni tip svobode – ni za njih. Ostali bodo na svoji liniji. Severna Koreja je preživela vse padce »zidov«. Kot Laibachi, ki so Severno Korejo naredili spet veliko. Požri se, Mick!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.