Lepotica in zver

zadržan

Retro ženske.

V dobi, ko Disney serijsko snema igrane verzije svojih animiranih filmov (Knjiga o džungli, Pepelka ipd.), je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo posnel igrano različico svoje animirane klasike Lepotica in zver, ki ga je leta 1991 rešila in rekalibrirala za nove čase, toda zdaj, po dolgi molži te velike franšize (broadwayska različica, IMAX-različica, 3D-različica itd.), se zdi, da Disney še vedno ne ve, kako bi Lepotico – Belle (Emma Watson), ki se ima za outsiderko, – opolnomočil ter jo »odrešil« tistega uroka spolne stereotipizacije, po kateri ima ženska le dve nalogi: prvič, da si najde romantičnega, sanjskega princa (da se torej ustali in »udomači«), in drugič, da tega princa potem diskretno »razume«, pa četudi je Zver (Dan Stevens), – saj ga bo njena ljubezen spreobrnila in ukrotila.

Ta retro odnos do žensk je presenetljiv, če pomislimo, da je bila pravljica Lepotica in zver izvirno – kot pravi Valerie Derbyshire – »feministična pripovedka, preoblečena v ženitni vodnik«, in da igrana verzija Lepotice in zveri – rokokojsko dekorirana in kostumirana, scenografsko napihnjena, dejansko hudo animirana, z igrano-digitalnimi preslikavami originalnih prizorov in nekaj novimi štikli (brez njih ni oskarja za najboljši song), ki pa jih povozijo originalni Menken-Ashmanovi hiti, – vztraja pri multi-kulti, postrasni, inkluzivni, pojoči-nič-hudega-hoteči retoriki. A ta je itak tipična tako za Disneyja kot za pravljice, v katerih so najbolj »naravni« heteronomni belci, vsi ostali pa imajo le status imigrantov, veselih, da so lahko tam.