Hitri in drzni 8

zadržan +

Karneval postresnice.

Film Hitri in drzni 8 je po malem Vojna zvezd: avtomobili – vsaj tisti, ki jih pilotira Dom (Vin Diesel) – izgledajo kot rakete, ki se stegujejo proti »oddaljeni galaksiji«. Hej, avto celo skoči v drveče letalo! Dom pa itak podleže temni strani Sile, ki jo uteleša ledena, furijozna Cipher (Charlize Theron), kiberteroristka z božjim kompleksom. Svet si bo podredila – ali pa ga bo uničila. Ni dela sveta, ki ga s hitrostjo klika ne bi mogla preleviti v vojno cono, kaos, anarhijo – v armagedonsko polje smrti. To, da je v tej ultimativni galaksiji moškega bratstva in enotnosti ultimativni bad guy ženska (in to, da so takšne reči – deregulirano »dirkanje«, uničevanje, kaos ipd. – fantom dovoljene, njej pa ne), pove vse o tem, kako zelo je franšiza o Hitrih in drznih odvisna od moške, mačistične, seksistične, antifeministične panike, ki je izvolila Trumpa. Kot dahne nekdo: »Poznaj svojo publiko!«

Hitri in drzni, so bencinska verzija Igre prestolov, svojo publiko zelo dobro poznajo, zato ji omogočajo, da povsem varno in nekaznovano uživa v seksizmu. Cipher – strah in trepet svetovnega patriarhalnega reda, geopolitična grožnja št. 1 – je tako vsevidna, vsepovsodna in vsemogočna, da si lahko podredi svet, kaj šele Doma, »pravega upornika«, ki postane njena marioneta, njena raketa, njen bas. Lahko bi ji bilo ime tudi Ernst Blofeld – ja, videli ste jo v bondiadah. Domova »družina« obvisi na nitki. Ali bolje rečeno: »družino« (team, »ekipni duh«), ki je, kot veste, najsvetejša stvar v tej franšizi (»spoštovanje« je na drugem mestu), lahko reši le overdose seksizma, politične nekorektnosti, deregulacije in postresnice. Film Hitri in drzni 8 je postfaktičen – zakoni realnosti in resnice tu ne veljajo. Ena in ena tu ni dva. Gravitacija je antigravitacija. Trump na steroidih! Laže nam, da bi se imeli fajn. Kuba, kjer se vse skupaj začne (Dom & Letty na medenih tednih), izgleda tako, kot da je že del Amerike – kot podaljšek Los Angelesa (ali pa Miamija, če hočete), kot dirkališče, priključeno globalnemu turbo trgu. Tajne policije in partije ni več – le tu in tam visi še kak Chejev poster, spomin na stare čase nizke hitrosti. Kuba hoče dirkati. In Dom jo prelevi v deželo višje – no, najvišje – hitrosti. Star, upehan oldtimer (»najpočasnejši avto na otoku«), izdelan tam nekje v petdesetih letih (Kuba je pač muzej oldtimerjev, raj za fetišiste vsega, kar je vintage), z eno potezo prelevi v turbo raketo, ki na koncu, v zadnjih metrih uvodne mestne dirke, izgleda kot katarzična biblična ognjena kočija, ki Kubo očisti, sprosti, osvobodi – ritensko. Vsega hudega je konec! Čas je, da se Kuba znori! Toda Kuba je le prva postaja, le petting –druga postaja je New York, ki ga je treba prav tako sprostiti in osvoboditi, zato ne preseneča, da s stolpnice, aluzije na Svetovni trgovinski center, ne začnejo deževati ljudje, temveč avtomobili. Vse je tako očitno, da štikel It’s Raining Men sploh ni potreben. New York – sprosti se! Pozabi na travme, žalovanje in politično korektnost! Čas je, da se znoriš! Aleluja! In ko ta potujoči karneval – Dom, Cipher in konjenica (The Rock, Jason Statham, Ludacris itd.) – pride do tretje postaje, zaledenelega Barentsovega morja, velja le še pravilo št. 3: »Ni pravil!« Deregulacija se stegne domov, pod morje, tja, kjer je brezmejni rudnik naravnega bogastva, lukrativnih fosilnih goriv, Trumpova vizija postfaktične prihodnosti. Dom, Cipher in konjenica tega morda ne vedo – mi pač. Barentsovo morje, ki se prelevi v apokaliptični inferno, izgleda kot distopični odblesk Trumpove mantre, da so podnebne spremembe le potegavščina, ki so si jo izmislili Kitajci.