Avril in nenavadni svet

Alternativa obstaja.

Kaj, če bi Martin Luther postal papež? Kaj, če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj, če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj, če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj, če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj, če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? Kaj, če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza? Kaj, če bi II. svetovno vojno dobili Nemci? Jasno, zgodovina bi se odvrtela povsem drugače, kar smo lahko prebrali v številnih kontrazgodovinskih romanih, ki so vse to že obdelali.

V belgijsko-francoskem animiranem filmu Avril in nenavadni svet, ki mežika tako velikim animatorjem, recimo Hayau Miyazakiju, kot velikim fabulistom, recimo Julesu Vernu, pa lahko vidite, kako bi se odvrtela zgodovina, če elektrike ne bi nikoli izumili in če druge industrijske revolucije ne bi bilo. Ja, človeštvo bi ostalo pri parnem stroju, svet bi bil srhljivo zapackan in opustošen (ekološka distopija), Pariz bi bil videti kot orjaška tovarna, polna visokih dimnikov (še celo Eifflova stolpa bi bila dva!), države bi bile v energetskih vojnah (les, premog, ipd.), največji in najgenialnejši znanstveniki – vse od Galvanija in Faradaya do Tesle in Einsteina – pa bi ves čas, vse tja od leta 1870 (od nenadne smrti Napoleona III.) in štiridesetih let prejšnjega stoletja (II. svetovne vojne ne bi bilo), skrivnostno izginjali. Avril je hči genialnih znanstvenikov, ki izgineta, toda tega zadušljivega življenja, utopljenega v večnem sedanjiku, se naveliča, zato – v družbi mačka Darwina – pokaže znanstvene zobe, kar pa jo prelevi v begunko, za katero se podijo mračne sile, ki vztrajajo, da je ta »parni vek« brez alternative. Še dobro, da niso izginili kreatorji tegale briljantnega, duhovitega, igrivega retro sci-fija, ki pokaže, kako bi bil videti svet, v katerem bi bile brez alternative podnebne spremembe. (Kinodvor)