Ameriška ljubica

Gola v sedlu.

Ameriška ljubica je close-up svobode. Andrea Arnold, dobitnica oskarja za kratkometražni film (Osa, 2003), je pred Ameriško ljubico posnela le tri celovečerce, tri sijajne filme o ženskah, ki obtičijo – prva v kontrolni sobi mestnih videokamer, ki ji dajejo lažni občutek moči (Rdeča cesta), druga, zgodnja najstnica, v peklu deprivilegiranega življenja z disfunkcionalno materjo, ki svojega novega ljubimca nehote pripelje njej (Akvarij), tretja pa v tipični patriarhalni kletki, ki ji obljublja veliko sveč, a malo svobode (Viharni vrh). Vsi trije so bili surovi, naturalistični, direktni, intenzivni, umazani – Rdeča cesta, posneta v času, ko je art film obsedel porno chic, je bila hardcore. Ameriška ljubica je dolga cesta iz viharnega akvarija. Ko se Star (Sasha Lane), 18-letna potepuhinja iz disfunkcionalne družine (z nahrbtnikom, dredi in tatuji) in po malem milenijska potomka Darie, mlade junakinje iz Antonionijeve Kote Zabriskie, pridruži veseli, kvazihipijevski, subverzivni, kontrakulturni, transgresivni družbici self-made »trgovskih potnikov« (Shia LaBeouf, Riley Keough, itd.), ki z »magic busom« potuje po Ameriki in od vrat do vrat – od mesta do mesta – prodaja naročnine za revije, se namreč zdi, da je katarzično prebila led, ob katerega so trčile junakinje Rdeče ceste, Akvarija in Viharnega vrha.

Ameriška ljubica – prvi film, ki ga je Andrea Arnold posnela v Ameriki – je epski road movie: glorifikacija ceste, gibanja, potovanja, spontanosti, svobode. Toda svoboda zahteva tako hierarhijo (eni so menedžerji, drugi delavci, eni so »zagonski« kapitalisti, drugi transcendentalni socialisti, eni so goljufi, drugi altruisti, eni so posesivni, drugi naivni) in tekmo (čigav je Shia LaBeouf? kdo bolj jebe Ameriko?) kot budžet – da bi lahko vsi ti outsiderji svobodo uživali, morajo prodajati naročnino. Svoboda je cesta, trg je njen akvarij. Pogled na Ameriko – na svobodo, ki družno s peklenskim asfaltom, moteli, trailer parki, predmestji, puščavami, ptiči, metulji, reklamami, razrednimi prepadi, zapuščenimi otroki, kapitalistično malaise in dolinami smrti ameriškega sna drvi mimo njih – je itak tesnoben in utesnjen, posnet iz tesnega, nagnetenega belega kombija. Ljudi, ki hočejo svobodo, je preprosto preveč. Štikli, recimo Fade into You, Recharge & Revolt, Dream Baby Dream, Out the Mud, I Kill Children, American Honey, I Don’t Fuck With You in Uber Everywhere, jim povejo, kaj naj čutijo, toda le zato, ker zvenijo tako, kot da so jih napisali sami – ko je svoboda obnemela. Kot Harry Dean Stanton v Wendersovem road movieju Pariz, Teksas. (Kinodvor)