Varuhi galaksije: 2. dejanje

Planet Ego.

Ko se v filmu čas ekstremno upočasni in tako rekoč ustavi, vidimo reči, ki jih sicer ne bi videli – tej ekstremni upočasnitvi in zamrznitvi časa, temu »mrtvemu času«, rečejo bullet time. Matrica ga je leta 1999 tako dobro intonirala, da se je prijel – in zdaj ga imate povsod, najbolj izrazito v superjunaških spektaklih. V filmu Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti je zamrznjeno sekvenco spremljal štikel Time in a Bottle, oldie, ki ga je leta 1973 lansiral Jim Croce. Lahko ste le vstali in zaploskali. Bullet time je pač magičen. Vstanete in zaploskate pa lahko tudi ob zamrznjeni sekvenci, ki jo v filmu Varuhi galaksije: 2. dejanje spremlja štikel Come a Little Bit Closer, oldie, ki ga je leta 1964 lansiral bend Jay & The Americans – Yondu (Michael Rooker), intergalaktični pirat, koraka po vesoljski ladji in z rdečo puščico, ki ji žvižga, podira zarotniške vojake, tako da bullet time postane magic bullet, filmski dokaz, da je tista »magična krogla«, ki naj bi leta 1963 pokončala ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja res mogoča (konspirologi trdijo ravno nasprotno, da ni mogoča, kar naj bi pomenilo, da Kennedyja ni ustrelil Lee Harvey Oswald, temveč nekdo drug).

Bend Jay & The Americans je imel ironično ime: v njem so bili Howard Kane, Kenny Vance in Sandy Deanne, toda nobeden ni bil »pravi« Američan – Kane se je rodil kot Kirschenbaum, Vance kot Rosenberg, Deanne pa kot Yaguda. Le pevec – frontman, najprej John »Jay« Traynor in kasneje Jay Black – je bil »pravi« Američan. Ergo: če so hoteli, da bend leti, ga je moral pilotirati »pravi« Američan. Podobno je v filmu Varuhi galaksije: 2. dejanje, v »bendu«, ki osvaja vesolje, so sami »nepravi« Američani, ki so videti kot »čudaški« imigranti, aliens (brbljavi rakun, monosilabično drevo, kuščarsko zelena Amazonka in furijozni mišičnjak), toda pilotira ga »pravi« Američan, Peter Quill (Chris Pratt) alias Gospodar zvezd (Star-Lord), koketni, domišljavi, funky superjunak, ki je videti kot kombinacija Hana Sola in Luka Skywalkerja, zato ne preseneča, da skuša zdaj, v nadaljevanju, odkriti, kdo je njegov Oče. Če hočeš Marvelovo filmsko franšizo spremeniti v sago, potrebuješ mitologijo – če hočeš ustvariti mitologijo, pa potrebuješ odsotnega, karizmatičnega Očeta, ki mora biti vsaj parodična reimaginacija Dartha Vaderja (zato mu je ime Ego!). Yondu je le surogat, fake farther, neke vrste »pošteni« ugrabitelj. A po drugi strani: le zakaj bi pustil, da te vesolje omejuje? Peter & The Americans so tokrat še bolj družina kot prej, kar poudarijo več kot enkrat. Okej, to poudarijo tolikokrat, kot to Vin Diesel, ki vokalizira drevo (»Jaz sem Groot«), poudari v Hitrih in drznih. Točno, Varuhi galaksije se širijo – kot vesolje. Le zakaj bi pustili, da jih omejuje Vojna zvezd? Prav res – le zakaj bi ostali pri Vojni zvezd in Matrici (Peter kot samoparodični Neo, pompozni, preroški One), če pa lahko požrejo vso popkulturo. Ne pozabite: če hočeš rešiti vesolje, potrebuješ velik smisel za humor in soundtrack z nirvanskim štiklom My Sweet Lord, ki ga je George Harrison »podzavestno«, kot je leta 1976 presodil sodnik Richard Owen, sunil bendu Chiffons (He’s So Fine), v katerem so bile same »neprave« Američanke. Harrison, prvi Beatle v vesolju ( ja, prvi izmed Beatlov je imel na Billboardu hit št. 1), je hotel biti pač bližje Bogu – kot Peter & The Americans.