MLADINA Trgovina

Borka

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

Šuljo: Scrap Metal

2017, Beton

+ + + +

Šuljo je nedvomno eden najizkušenejših producentov, ko govorimo o slovenskem rapu. Na njegove beate so rime pljunili številni domači in celo tuji rimači, še največkrat pa člani njegove matične ekipe, štajerski udarniki Tekochee Kru. Pred nekaj leti se je odločil, da je dovolj nakladanja, in se preizkusil v instrumentalni formi. Sam, brez raperjev; tako je nastal »raziskovalni« prvenec Green Winter.

Pravkar izdani Scrap Metal je Šuljev drugi album. Večino osnutkov zanj je naredil kar na iPadu na enem od dopustov. Na delovnem dopustu. Za tako omejeno orodje produciranja muzike se je veteran odločil tudi zato, ker je s tovariši pred časom sam razvil program za sestavljanje beatov, ja, na tablici.

A preprosto orodje ne pomeni nujno preproste glasbe. Vsaj tokrat ne. Scrap Metal je natančna, razvejena študija ritmičnih možnosti razpršene elektronike, pri kateri vplive slišimo le posredno, kot nekakšne mogočne, odtujene odmeve. Rap, trap, dubstep, grime, britanski bass. Vsi ti slogi so prisotni, a nobeden ne splava na površje. Zdelo se je, da je Šuljo na prvem albumu Green Winter še nekako rahlo presenečen nad novo svobodo tipal, nad tem, kaj je mogoče narediti brez misli na emsija, malce se je še iskal in preskakoval med žanri, sedaj pa se s hudo nadgradnjo otrese vseh klišejev in unovči vse svoje tehnično znanje.

Nova plošča je »postklubska« muzika, v smislu, da izvira iz radikalno klubske muzike, da je bas nesporno sidro projekta. Pogosto načrtno distorzira, nalašč ga je preveč, je vseprisoten. Vse se gradi okoli basa in bas drži vse skupaj. »Post« pa je plošča zato, ker kljub jasnim koreninam bolj kot v klub sodi zunaj njega. Šuljo si privošči take odklone od norme plesne tračnice, da je za marsikateri del plošče preprosto potrebne preveč pozornosti za klubsko porabo. Privošči si bolestno »sidechainanje«, nenavadne zanke, ki spreminjajo dobe, privošči si spremembe v tempu, nenadne prekinitve, občasno ostanejo le ščepci, drobci zvoka, ki se odbijajo po velikih prostorih.

Šuljo z nenavadnim in dodelanim drugim albumom

Šuljo z nenavadnim in dodelanim drugim albumom
© Natalija Hren

Tu vidimo površno vzporednico s prav tako pretirano prostorsko in aranžmajsko nepredvidljivo muziko zvezdnika in »narekovalca trendov« Arce, le da Šuljo ni nikoli tako hladno oster, pretenciozen ali hrupno ekstremen. Je sicer neprilagojeno neizprosen, s številnimi pretiravanji, kar zadeva efekte in občasno nabritost zvoka, a povsod je zraven tudi občutek. Stvari se dogajajo ob pravem času, kljub aranžmajskemu vrtiljaku se nikjer ne razvije prava zmeda.

Scrap Metal je plata, za katero velja, da je tisti, ki pravi, da je monotona, pač ne posluša dovolj od blizu. Od daleč je morda temačno suhoparna, a hitro zbudi radovednost zaradi brezkompromisnega pristopa, zaradi neprekinjene igre minimalističnih ritmik in markantnih, nenavadnih, tudi neprijetnih zvočnih panoram. Prefinjena robustnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.