Ti pretresljivi tresoči časi

Ko gledate apokaliptične, distopične slike, nimate občutka, da se je tam – v tistem svetu – nenadoma nekaj pojavilo in vse porušilo, temveč da je od tam – iz tistega sveta – nenadoma nekaj izginilo in vse porušilo. Če hočete videti apokaliptične, distopične slike, potem morate na jadranske otoke, na Brač, Korčulo, Lastovo in Krk, tudi na polotok Pelješac, in si ogledati stavbe in prostore, v katerih so nekoč prikazovali filme, potemtakem nekdanje kinodvorane, ki pa to niso več. In ko so filme v njih nehali prikazovati, ko je film iz njih izginil, so dobile distopični videz. Delujejo mrtvo, zapuščeno, razpadlo – kot portreti konca sveta. Ko izgine film, ostanejo ruševine. Ko izgine film, izgine življenje.

Toda dokumentarec Kino otok, ki ga je posnel hrvaški auteur Ivan Ramljak, pokaže, da je bilo v teh zakotnih otoških kinodvoranah nekoč življenje. Kar pokale in prekipevale so od življenja. Kot pripoveduje neki Lastovčan, je bila dvorana v soboto zvečer, ko je bil čas za kino (recimo za mehiško melodramo En dan življenja ali holivudski mjuzikl Ples na vodi), povsem polna – prišle so tri četrtine Lastovčanov, skoraj vse ženske, ki so jih filmi, pravi Lastovčan, v nekem smislu opolnomočili. Ko so se prepuščale filmskim fantazijam, so se izmaknile možem (patentiranim kvartopircem), patriarhalnim sponam in zapostavljenosti. Tu so lahko fantazirale s filmi, ki so jim prikimavali. Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu – v več kot enem smislu prelomni film – so videle pred celino.

Krčani se spominjajo, s kakšnim veseljem so gledali žurnale, ki so jih predvajali pred filmi: »To, kar smo na radiu slišali, smo v žurnalu videli.« Titova potovanja, modo, velike prireditve. »Kino je bil oblika druženja.« Razen kina itak ni bilo ničesar.

Največja katastrofa ni bil slab ulov, temveč izpad elektrike. Ni elektrike – ni kina. Ko je priplula ladja, ki je pripeljala nov film, so vsi zdrveli proti njej, da bi videli, koliko je kolutov – čim več, tem bolje! Več ko bo kolutov, daljši bo film – in daljši ko bo film, dlje časa bodo skupaj, povezani in združeni, skupnost.

V vzhodnem bloku tedaj niso predvajali erotičnih filmov, pri nas pač, zato so češki turisti, ki so letovali na jadranskih otokih in polotokih, drveli na danske erotične filme, kot so bili Avtocesta v postelji, Mazurka v postelji in Zobar v postelji. Kot pravi nekdo s Pelješca: »Tega doma niso mogli videti.« Dva sta umrla. Eden v kinu, drugi pri odhodu iz kina. »Od vzburjenja.« Turistom iz vzhodne Evrope bi morali pred ogledom erotičnih filmov najprej izmeriti tlak – tako kot so ga nekoč v Severni Koreji izmerili tistim, ki jih je čakalo srečanje in rokovanje z »božanskim« Kim Il Sungom. A po drugi strani: to je bil čas, ko so otoški možje neutolažljivo jokali ob filmih, ki se jih danes ne spominja nihče več.

Kino je bil božanski. In karizmatičen. Družil je ljudi in ustvarjal družbo. Pa sta prišla najprej televizija in potem še VHS – in film je izginil. Neki kinooperater se spominja, da je bil zadnji film, ki ga je zavrtel leta 1988, naslovljen Svet, ki izginja. Potem so kino zaprli.

Zbogom, film – dober dan, ruševine! Zbogom, utopija – dober dan, distopija! Dobe kinematografskih otokov – utopije so vedno na otokih! – je bilo s tem konec. Kmalu zatem je razpadla še Jugoslavija, ki so jo skupaj držali prav filmi, velike enobejevske epopeje. Dictum Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, se je udejanjil.

Poslednja plaža

Ramljakov Kino otok, doku o »otokih pozabljenih filmov«,bo kakopak zavrtel 13. mednarodni filmski festival Kino Otok (Isola Cinema), ki bo od 30. maja do 11. junija v Izoli – pa tudi Ljubljani, Cerknici, Tolminu, Sežani in Idriji – zavrtel še kopico vrhunskih filmov, med drugim tudi filipinski epos Ženska, ki je odšla, ki je Lavu Diazu lani vrgel beneškega zlatega leva in ki bi se ga na jadranskih kinootokih nekoč brezmejno razveselili – traja namreč štiri ure. Še bolj bi se seveda razveselili Diazovih prejšnjih filmov (Melanholija, Uspavanka za otožno skrivnost ipd.), ki so trajali po osem, devet ur. Hočete videti film – vzemite si dopust! Diaz je Žensko, ki je odšla, posnel po Tolstojevi noveli Bog vidi resnico, a čaka – predstavljajte si, kako dolga bi šele bila, če bi jo posnel po Tolstojevem romanu Vojna in mir. To je naš film, bi vzkliknilo občinstvo z jadranskih otokov. Zato ne preseneča, da je Diaza že davno – še pred njegovo slavo – odkril in kanoniziral prav festival Kino Otok.

Kino je bil božanski. In karizmatičen. Družil je ljudi in ustvarjal družbo. Pa sta prišla najprej televizija in potem še VHS – in film je izginil.

A željo nekdanjega občinstva z jadranskih otokov je najbolje povzel pokojni avstrijski dokumentarist Michael Glawogger v svojem zadnjem – tipično mozaičnem, popotnem, pretežno tretjesvetnem, demokratičnem – dokuju Brez naslova, ki ga je končala njegova sodelavka Monika Willi: »Najlepši film, ki si ga predstavljam, bi bil tisti, ki ne bi nikoli počival.« Film, ki ne bi potreboval počitka. Film, ki se ne bi nikoli ustavil. Film, ki bi bil utopični perpetuum mobile, kot permanentna revolucija.

Številni filmi, ki jih bo zavrtel Kino Otok, se bodo ljubili z utopičnim občutjem sveta. Italijanski dokuji so iz tega dobesedno doktorirali. Tu bo recimo Trst, Jugoslavija (Alessio Bozzer), doku o času, ko je bil tržaški Ponte Rosso jugoslovanski otok, ko so se tja množično zgrinjali Jugoslovani ter kupovali džins in kavo, ko ga je vsak dan obiskalo približno 25 tisoč Jugoslovanov (ob sobotah sto tisoč!), ko je Trst živel od Jugoslavije, ko je »revni« komunizem pital »bogati« kapitalizem, ko Tržačani niso imeli nič proti jugoslovanski okupaciji Trsta in ko sta komunizem in kapitalizem zgledno sodelovala. Kapitalizem je v komunizmu videl več kot v sebi, komunizem pa je več kot v sebi videl v kapitalizmu. Toda ko je razpadel komunizem, ko je torej razpadla Jugoslavija, je razpadel tudi Ponte Rosso. Zdaj je videti kot nekdanje kinodvorane na jadranskih otokih – kot horror vacui, pozabljeni, izgubljeni in potlačeni detajl zgodovine, ki je bil nekoč velik in vitalen, a je potem odpadel, ker se ni več prilegal uradni, triumfalni, retuširani naraciji kapitalizma, ki je lahko po tem, ko ni bilo več komunizma, mirno razbil in ubil še družbo.

Jugoslovanske oblasti so tedaj rade poudarile, da je jugoslovansko-italijanska meja »najbolj odprta meja na svetu«. Zdaj se meje in zidovi in ograje in žiletke vračajo. To vidimo. Vse se je spremenilo, toda na ironičen način: na slovensko-hrvaški meji, ki je bila nekoč še precej, precej bolj odprta od jugoslovansko-italijanske meje, so zdaj take vrste, kot so bile nekoč na jugoslovansko-italijanski meji. Poslednja plaža (Thanos Anastopoulos & Davide Del Degan) – doku o slovitem tržaškem mestnem kopališču Pedocìn – govori o mejah, ki nikoli ne izginejo. Vidimo celo insert iz starega filma, v katerem Američani potegnejo demarkacijsko črto, ki je cono A ločila od cone B in hitro mutirala v hladnovojno mejo, del »železne zavese«, toda doku se posveča neki drugi meji: sredi kopališča Pedocìn, ki je danes videti precej distopično, je stal betonski zid, ki je ločeval kopalke in kopalce. Ženske so se kopale na svoji strani, moški pa na svoji. Ljudje se tam še vedno kopajo, zid še vedno stoji in še vedno ločuje moške in ženske – preživel je v imenu »dobrih starih časov«, v imenu ritualne tradicije, v imenu nostalgije za utopičnim časom, ko so bili ljudje skupaj ločeni. In osamljeni.

Nudizem (aha!), lenobni truizmi (»Bolje, da sediš, kot pa da stokrat vstaneš«) in pikantni vici (recimo o ženski, ki je na pokopališču, na katerem je pokopan tudi njen dragi, hodila rikverc, ker ji je nekoč, ko je bil še živ, rekel, da ima rit, ki bi zbudila mrtve) nikogar ne motijo, toda tesnoba stiska te ostarele kopalce in kopalke, upokojence s konca sveta: tržaško narečje je izginilo, stokajo, spolne meje so izginile (»Zdaj so ženske celo v vojski«), identitetne meje so izginile, državne meje so izginile, kakor so izginile tudi meje med patrioti in nacionalisti ter »pritepenci« in Tržačani. Z vsako mejo so po malem umrli. Sedanjost jim gre na živce, zato se toliko bolj oklepajo te svoje utopije. Bolj ko jih sedanjost izriva, bolj slavijo zid. Tu in tam kdo med njimi celo zasluti, kje je pravi problem: »Živiš, dokler živiš. Ko umreš, te vržejo ven in tvoje stanovanje potem z dobičkom oddajajo.« Kapital ima prednost pred ljudmi. Horacia (Charo Santos-Concio), Diazova Ženska, ki je odšla, preživi 30 let v ječi, a se izkaže, da je nedolžna – umor ji je podtaknil nekdanji zaročenec, posesivni sin bogataša, ker ni prenesel, da se je poročila z drugim. Kapital jo izrine.

Mimo tržaških kopalcev in kopalk pa mirno in tiho – kot ladje duhov – plujejo čezoceanke, polne kontejnerjev, simbolov kapitalistične ekspanzije, brezmejne in invazivne. Ko boste gledali Popisano mesto (Keywan Karimi), iranski doku o tem, kako so se v času islamske revolucije in iransko-iraške vojne pročelja teheranskih stavb prelevila v medije, tiskovne agencije, stenske grafitne časopise in murale (»To je bil medij, ki so mu ljudje najbolj zaupali, bolj kot radiu in televiziji«), boste videli, da je svete junake islamske revolucije in svete vojne junake s teh sten odpihnil šele petrodolarski kapitalizem, čas »ponovne izgradnje«, ko so začeli nebotičniki prehitevati minarete, ko so murali mutirali v oglaševalce kapitalistične ideologije (reklame ipd.) in ko je novo vojskovanje postalo nakupovanje. Kapital izrine in povozi vse – celo islamsko revolucijo in njene svetnike. Kapital ne ustavi le budističnih romarjev v kitajski Snežni gori (Zhang Yang). Ko romajo proti svetemu templju v Lhasi, do katerega jih loči 1200 kilometrov, se jim nikamor ne mudi – pešačijo. Pred njimi stopata meniha, za njimi pelje traktor, sami pa vsakih osem korakov padejo na tla, se uležejo, tlesknejo z lesenima ploščicama, vstanejo in čez osem korakov obred – molitev za blaginjo nas vseh – ponovijo. Da bi ustavili kapital, potrebujejo močno vero – takšno, kakršno so imeli nekoč revolucionarji, ki jim ob pogledu na kri ni bilo slabo. Kapital jih ne izrine.

Vsa severna mesta

Toda kapital, ki ljudi sili bodisi v brskanje po smeteh ali tekmovanje (kot vidimo v dokuju Brez naslova), je ta, ki izriva Tržačane, varuhe Pedocìna. In preden jih po smrti upepelijo, niti ne razkužijo krematorija, dahne eden izmed njih. Preveč se mudi. Pečejo jih kot pice. Če hoče krematorij delati z dobičkom, mora delati kot nacistični krematoriji.

Junake kopališča Pedocìn žre to, kar žre junake drugih filmov, ki jih bo zavrtel Kino Otok – premoč kapitala. Ko jih gledate, imate občutek, kot da so tam z nekom dogovorjeni – kot da čakajo svojega odrešitelja, svojega Godota. Če bi živeli v petdesetih letih, bi čakali Godota. Videti so kot Beckettova Vladimir in Estragon, ki sta v kultni drami Čakajoč na Godota (1953) z Godotom dogovorjena v soboto zvečer, toda ne vesta, katero soboto, to, naslednjo ali prejšnjo, ali sploh v soboto in ali sploh pod tem drevesom. Sploh pa ne vesta, ali je danes sobota in ali sobota sploh še obstaja. Odšla bi sicer drugam, a ne moreta, ker sta dogovorjena z Godotom. Kaj če z njim sploh nista dogovorjena?

Kapital ne ustavi le budističnih romarjev v kitajski Snežni gori (Zhang Yang). Da bi ustavili kapital, potrebujejo močno vero – takšno, kakršno so imeli nekoč revolucionarji, ki jim ob pogledu na kri ni bilo slabo.

A natanko tak je afganistanski rock bend Kabul Dreams, ki v kaurismäkijevski dramediji Radio sanja (Babak Jalali) pripotuje v San Francisco, da bi v studiu male iranske radijske postaje, ki jo vodi gospod Royani (Mohsen Namjoo, »iranski Bob Dylan«), muziciral z Metallico – vsaj tako so dogovorjeni, a ne vedo, kdaj. Če so sploh res dogovorjeni. Tako kot je težko reči, ali je finski doku Kaisin čudežni gozd res dogovorjen z laponskim ljudstvom (Skolt Sámi), ki izginja, tako da živi le še v arhivskih posnetkih.

Taka – no, čakajoča na Godota – sta tudi mladeniča, ki v filmu Vsa severna mesta (Dane Komljen) živita v napol zgrajenem, napol opuščenem hotelskem kompleksu, v sivem, otožnem, nezgrajenem in nedokončanem svetu, med utrujenimi horizonti in dotrajanimi bazeni, sredi ustavljene, distopične prihodnosti, in čakata, da pride ta, s katerim sta dogovorjena, a se zdi, da ne vesta, s kom sta dogovorjena, če sta sploh s kom dogovorjena in če je dogovor v svetu, v katerem je kapital vse tiste, ki so podkapitalizirani, paraliziral, sploh še mogoč. Nič, revni Jug je gradil bogati Sever – in sam pri tem ostal brezdomec, ki razpada, gnije, curlja.

In tak je Stola (Ante Zlatko Stolica), hrvaški mladenič, ki se v Kratkem izletu (Igor Bezinović) v družbi karizmatičnega Roka ter naključnih mladeničev in mladenk odpravi v utopično istrsko vasico, v kateri naj bi bili v samostanu dogovorjeni z magičnimi freskami, a potem ni jasno, ali te freske res obstajajo, ali sploh obstaja tista istrska vasica, ali obstaja Roko in ali sploh obstajajo vsi tisti mladeniči in mladenke, s katerimi je krenil na kratki izlet. Vsi itak sproti izginjajo. Kot da jih ni bilo. Kapital je potrgal vezi med ljudmi, osamil jih je in ločil, naredil jih je pogrešljive. Vsi lahko le izgubljajo. In kapitalizem, ki je ljudi prepričal, da je problem »v njih«, deluje tako gladko in fantomsko, da ga ljudje sploh ne opazijo več. Dela se nevidnega (»prosti trg«), da ne bi obstajala potreba po alternativi. Skril se je, da ljudje ne bi imeli občutka, da so v resnici dogovorjeni prav z njim. Stola ne sliši klica Shelleyjevega slovitega verza: »Vas je mnogo – njih za pest.« In ne ve, da bi se moral obnašati kot Diazova Horacia: podnevi bi moral pomagati revnim in brezdomnim, socialnim outsiderjem, ponoči pa snovati maščevanje, atentat na elite, ki so njegovo željo – strast, življenje, prihodnost – izsušile. Film Ženska, ki je odšla se dogaja leta 1997, ko je Britanija izgubila še eno kolonijo, Hongkong, in ko so na filipinskem Mindanau serijsko ugrabljali bogataše.

Stola na kratki izlet krene s koncerta, ki poteka v Motovunu, toda sam ne bo nikoli stal na odru – ostal bo v občinstvu. Če bi hotel vedeti, zakaj ne bo nikoli stal na odru, bi si moral ogledati Izgubljene v Franciji (Niall McCann), doku o članih slovitih, kultnih glasgowskih bendov (Franz Ferdinand, The Delgados, Mogwai, Bis, Arab Strap), varovancih založbe Chemikal Underground, ki so leta 1997 – zmedeni, bučni, zadeti in še povsem anonimni, ob vznožju svojih karier, podobno kot divja, energična, manična, ekscesna, barvita, dionizična, karnevalska potujoča gledališka skupina, ki v francoskih Velikanih (Léa Fehner) upa, da svoboda, ustvarjalnost in neodvisnost pridejo kot jutro po neprespani noči (živeti je treba hitro, da se želja ne posuši) – nastopili na koncertu v Mauronu, francoski vukojebini. Zdaj, po skoraj dvajsetih letih, pa se – precej starejši, pametnejši, polni anekdot – tja sentimentalno vračajo, da bi še enkrat začutili dobre stare čase glasbene revolucije, ki jih je povezala in združila. Toda Alex Kapranos (Franz Ferdinand) en passant pojasni, da je siloviti izbruh njihove ustvarjalnosti omogočila prav izredno mehka, prožna, uvidevna socialna država: »Reakcionarji lahko zviška gledajo na tiste, ki so na socialni podpori, ter jih razglašajo za lenobe in žicarje. Toda nihče od teh, ki sem jih poznal, ni bil lenoba. Zelo so verjeli v to, kar so delali. Nekateri so uspeli, drugi niso, bistveno pa je tole: tisti, ki so uspeli, so z denarjem, ki so ga prek davkov vrnili v gospodarstvo, plačali socialno podporo vseh – in tisočkrat so jo preplačali.« Zdaj tako mehke, prožne in uvidevne socialne države ni več. Neoliberalne politike so jo ohromile, oklestile in demontirale. »Zdaj potrebuješ finance, da bi si ustvaril takšne priložnosti,« pravi Stewart Henderson, soustanovitelj založbe Chemikal Underground. »Še malo, pa bodo glasbo ustvarjali le še tisti, ki bodo imeli bogato finančno zaledje.« Vsi drugi bodo le v občinstvu. Tako kot Stola. Tako kot vsi čakajoči na Godota. In tako kot kopalci in kopalke s tržaškega kopališča Pedocìn.

Zlata mrzlica

Toda če bi vrat malce stegnili in poškilili čez oni betonski zid, bi videli Afričane, ki jih je kapital tako izrinil, da se zdaj utapljajo v Sredozemlju, ki se razteza, steguje in zaletava tudi v tržaško kopališče Pedocìn. Nekoč je Sredozemlje Italijane odpeljalo v Afriko. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času Mussolinijevega fašizma, so se Italijani, kot vidimo v dokuju Prek morja (Loredana Bianconi), množično selili v Afriko. Fašistični propagandni stroj jih je prepričal, da jih tam, v Impero Italiano d’Africa, čaka obljubljena dežela – rudniki zlata, rodovitna zemlja, ki obrodi nekajkrat na leto, neskončne žitnice, na tisoče kilometrov cest, ki se vijejo čez gore in puščave, moderna mesta, bujna narava, bajni slapovi, čudovite reke in »primitivni domorodci, ki ljubijo Italijo in komaj čakajo, da vam bodo služili«.

Kolonisti se v Italijo vračajo pozlačeni, je obljubljal Duce. Kdor je vajen trdega dela, bo uspel! Italijani so z razkošnimi ladjami odhajali v Afriko, da bi postali »modeli nove rase«, znanilci »italijanskega sna«, graditelji »nove Italije«, prepričani vase in o svoji prihodnosti. Viva l’Italia! Ko so prišli tja, so kar jokali – in v morje za srečo metali kovance, za katere pa so se domačini potem dobesedno stepli. Tako revni so bili. Prenašali so težke tovore, živeli pa kar v kletkah na žerjavih. Otroci so bili razcapani. Še ptiči so jim kradli hrano s krožnikov. Če je Italijan povozil črnca, je plačal le manjšo globo. Viva il Duce!

Italijanske kolonije – Somalija, Eritreja in Libija – so trpele. Še vedno trpijo. Ko je bilo druge svetovne vojne konec, je Italija kolonije izgubila, zlata mrzlica je sprhnela, italijanski kolonisti pa so se vrnili domov – v podpalubju, goli in bosi, »senza più nulla«. Italijanski sen se je sfižil. V Afriko se niso nikoli več vrnili, toda Afrika – somalska, eritrejska, libijska – se je zdaj vrnila k njim.

A če hočete videti ultimativni filmski otok, res originalni filmski otok, si oglejte Dawson: zamrznjeni čas (Bill Morrison), monumentalni doku o mestecu Dawson ob reki Jukon, ki ga je v zadnjih zdihljajih 19. stoletja udarila zlata mrzlica alias Klondike Gold Rush.

Zlatokopi, traperji, pustolovci, sanjači in vse mogoči oportunisti so trumoma zdrveli tja, tako da je Dawson leta 1898 štel že 40 tisoč prebivalcev. Zlato je letelo, biznis je cvetel, saluni, igralnice, gledališča, plesne dvorane in hoteli pa so rasli kot gobe po dežju. Poslovni del mesta je sicer vsako leto zgorel, a so ga takoj ponovno zgradili. Prišel je Fred Trump, Donaldov ded – in odprl bordel. Ja, tu korenini Trumpov kapital. Jack London je prišel le za pet minut, a dobil snovi za vse življenje.

Potem so zlato odkrili drugje. Mrzlica v Dawsonu je sprhnela. Večina zlatokopov je zdrvela drugam. Tisti, ki so ostali, pa so pripeljali družine, zaprli igralnice, prepovedali prostitucijo, ustanovili prvo sodišče in postavili športni center z bazenom in hokejsko ploskvijo. Imeli so tudi kinodvorano, a je bilo prebivalstva tako malo, da so filme dobivali šele z nekajletno zamudo – distributerjem, obsedenim z dobičkom, se podarktični Dawson ni izplačal, zato je filme dobival zadnji na svetu. A distributerji teh filmov tudi nazaj niso hoteli – stroški transporta so se jim zdeli previsoki in nepotrebni. Čez čas so sporočili le, naj jih uničijo.

In res, nekatere so zmetali v Jukon, druge so sežgali, del filmov pa so zakopali pod hokejsko ploskev, tam pa so jih 49 let kasneje, leta 1978, med buldožiranjem nehote našli. Permafrost jih je ohranil pri življenju. Več kot 500 rol in 372 filmov, ki so do tedaj veljali za izgubljene, so rešili in restavrirali, Bill Morrison pa je zdaj iz njih spletel epski filmski esej o zgodovini filma, zlate mrzlice in Amerike.

Zlato je mutiralo v film, ki je preživel vse muhe kapitalizma. Brez Dawsona bi bili vsi ti filmi za vedno izgubljeni – skupaj s posnetki anarhističnega bombnega atentata na banko J. P. Morgan leta 1920. Dawson je rešil film – film je rešil Dawson.

Toda film je vendarle neodrešljiv. Selma Doborac v Teh pretresljivih tresočih časih, filmskem eseju o bosanskih vojnih grozotah, sprašuje: ali je mogoče posneti doku o vojni, ne da bi se umazali? Ga je mogoče posneti, ne da bi gledalci imeli občutek, da gledajo fikcijo? Ne pozabite, pravi: genocid v Bosni je bil prvi genocid, ki je potekal v neposrednem televizijskem prenosu – ljudje so ga v svojih dnevnih sobah spremljali v živo. Selma Doborac se vpraša isto kot Alain Resnais, ko je leta 1956 snemal Noč in meglo, prelomni doku o nacističnem holokavstu: kako posneti film o Auschwitzu, ne da bi gledalci dobili občutek, da je Auschwitz le kraj, na katerem so posneli Noč in meglo? Ti pretresljivi tresoči časi vas bodo gledali še dolgo v noč.

Filmski festival: Kino Otok

Kje: več lokacij v Izoli, posamezne projekcije tudi v Cerknici, Idriji, Ljubljani, Sežani in Tolminu

Kdaj: od 30. maja do 11. junija 2017

Nujnih 7

1. Dawson: Zamrznjeni čas (Bill Morrison)  Zlato se spremeni v film.

2. Ženska, ki je odšla (Lav Diaz) Bog vidi resnico, a čaka.

3. Snežna gora (Zhang Yang) Road trip na budistični pogon.

4. Ti pretresljivi tresoči časi (Selma Doborac)  Vojna ni fikcija.

5. Velikani (Léa Fehner) Dokler hudič ne izve, da so živi.

6. Vsa severna mesta (Dane Komljen) Revni Jug gradi bogati Sever.

7. Prek morja (Loredana Bianconi) Italijanska kolonizacija Afrike.

Bonus

Kino Otok bo zavrtel še prgišče Ramljakovih kratkih dokujev o sili spomina (ženska, ki v filmčku In utero joče, je imperativ), prgišče Morrisonovih kratkih eksperimentov, ki jih spleta razpadajoči nitratni »found footage« (Beyond Zero: 1914–1918, kalejdoskop nikoli videnih posnetkov prve svetovne vojne je »must«), jagodni izbor avstrijskih kratkih filmov (npr. Šentilj), običajno trumo kvikijev s plaže (že naslovi, kot so Brez žice, V senci kletk je najhladneje, Zamejen, Dober tek, življenje!, Lakota in Postcards to Melania povedo, da gre zares), »frišni filmski ulov« (filmi osnovnošolcev, z Begunčevim kovčkom vred), doku o pionirki filmske vzgoje Mirjani Borčić (Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić), nekaj »podmorniških« mladinskih filmov (Akinov road trip Zbogom, Berlin! bo hit) in Devet dni nekega leta (Mihail Romm, 1962), sovjetsko protiatomsko klasiko, ki bo priplula v Silvanov zaliv.