Izginotje

za +

Otrok v kletki.

Oddelek Q – okej, danska serija mračnih, morbidnih, anksioznih kriminalk, posnetih po romanih Jussija Adler-Olsena – je najboljše prihranila za konec, za apokaliptični finale neonoir trilogije (Ženska v kletki, Fazanarji, Izginotje), ki sta jo pilotirala depresivni, kaotični Carl Mørck (Nikolaj Lie Kaas) in umirjeni, urejeni Assad (Fares Fares), »alkoholik in Arabec«, ateist in vernik, detektiva iz oddelka Q, specializiranega za zastarele, nerešene primere, kri polpreteklosti, znoj zgodovine, dekadenco elit, brutalnost vsakdanjega življenja in redke nasmehe. Sporočilo, izpisano s krvjo, tokrat, v Izginotju, pride v steklenici, ki jo naplavi morje. Videti je kot znamenje, a je klic na pomoč – kot ugotovijo forenziki, je trohneče sporočilo, ki ga je poslal P., napisano z otroško pisavo in pošiljatelj se boji za svoje življenje.

Mørck – depresiven kot slabo vreme – in Assad – večna luč na koncu tunela – se takoj odpravita na idilično, rustikalno, biblično podeželje, tja, kjer sta nedavno izginila dva otroka, toda klavstrofobična verska skupnost, v katero ju pripelje preiskava, ima do otrok tak odnos kot serijski morilec (Pål Sverre Hagen), mesijanski fundamentalist, ki zdaj čaka, da se zgodi »njegova« volja. Ni mu težko – le takšen dostop do družin si mora zagotoviti, kot ga ima cerkev. Vera je strukturirana kot zarota, retorika rituala in žrtvovanja pa itak pride s terenom, ki je test tako za Mørckov melanholični nihilizem kot za Assadovo veselo vero, kajti vprašanje tu ni, kje je Bog (zakaj pušča, da se to dogaja?), temveč – kaj ima s tem Bog? (Kinodvor)