100 metrov

Ironman.

Portugalskih filmov k nam – vsaj na redni spored – ni kaj dosti, še hitov ne. Film 100 metrov je velik portugalski hit, govori pa o krizi, ali bolje rečeno – kako jo premagati, preseči, odpraviti. Portugalska je bila, to dobro vemo, pacient. Kot Španija, Irska in Grčija (oh, in Slovenija). Recept je preprost: če hočete zlomiti krizo, potrebujete veliko garanja, pridnosti, vztrajnosti in strukturnega prilaganja, ja, železno voljo, a tudi strogo varčevanje – v tem primeru dieto. V filmu 100 metrov namreč krize ne doživi Portugalska, temveč njen uslužbenec, Ramón Arroyo (Dani Rovira), družinski človek, ki pridno in trdo dela, a nenadoma dobi občutek, da se vse težje premika. Misli, da je to od stresa, od ubijalskega dela. Rutinsko gre na pregled, zdravnik pa sporoči: multipla skleroza. Čez eno leto ne boste mogli več prehoditi niti 100 metrov!

Od kapitalizma se zboli. Ramónovo reakcijo si lahko živo predstavljate. Reakcijo njegove žene (Alexandra Jiménez) tudi. Ko se njun svet sunkovito skrči (telo v kapitalizmu ne sme odpovedati!), Ramón sklene, da ga bo raztegnil do skrajnih meja – pretekel, preplaval in prekolesaril bo triatlon ter postal Ironman. Ker je film posnet po resnični – navdihujoči, motivacijski – zgodbi, veste, da mu bo uspelo. Ko se filmi oprejo na resnične zgodbe, se vedno opirajo na tiste, ki delujejo najbolj fiktivno. In potem običajno delajo vse, da bi bile te resnične zgodbe videti čim bolj fiktivno, magari telenovelistično. Ramón tako postane Rocky (ali pa Karate Kid, če hočete), njegov zet (Karra Elejalde) pa Mickey (ali pa mojster Miyagi, če hočete), njegov trener, njegov dreser, njegov »menedžer«, no, valpet. Garaš, trpiš, premaguješ ovire, stiskaš zobe – in fikcija postane resničnost. Krize ni več. Če zmore Ramón, zmore tudi Portugalska! Kapitalizem potrebuje veliko patosa, veliko odrekanja, veliko čudežev, veliko solz. Filmi o mučeniških posameznikih, ki storijo to, česar ne zmore niti država, so avtentični neoliberalni porniči.