Čudežna ženska

Ženski boj.

Za Diano (Gal Gadot, nekdanja miss Izraela), superjunaško hčerko kraljice rajskega otoka, na katerem živijo le ženske, Amazonke, »ljudstvo bojevnic«, se vse spremeni, ko v paralelni svet, ki ga nevidna koprena ločuje od »našega« sveta, strmoglavi Steve (Chris Pine), pilot sestreljenega letala. Diana – Čudežna ženska – prvič vidi uro, tiča in moškega. In prvič sliši za poroko. Kar pa je ne gane: »Moški so dobri za prokreacijo, ne pa tudi za užitek.« In ko ji pilot pove, da tam zunaj divja svetovna vojna (prva), je to ne ustavi: »Ženska je ustvarjena za boj!« Čas je, da – v multikulti družbi ameriškega pilota, turškega vodiča, škotskega ostrostrelca in Indijanca – zlomi Boga vojne, nemškega generala (Danny Huston), ki pakira kemično orožje, s katerim bi bilo mogoče vojake preleviti v neuničljive morilske stroje.

Čudežna ženska je posneta po res čudežnem stripu, ki je začel izhajati leta 1941, kmalu po Supermanu (1938) in Batmanu (1939), in ki je bil za tiste čase tako neverjetno feminističen, da bolj že ne bi mogel biti. In Čudežna ženska – sicer kreacija Williama Moultona Marstona, izumitelja detektorja laži, manjkajoči člen med prvim in drugim valom feminizma, kot pravi Jill Lepore v briljantni knjigi The Secret History of Wonder Woman, – je zdaj, v času, ko desnica antifeminizem razširja s hitrostjo »alternativnih dejstev«, še vedno videti tako subverzivno, kot da je ravno prišla. Submisivne vloge, ki bi jih morala »igrati« ženska, so ji tuje, v žensko jo je treba obleči in maskirati, da moških ne bi kar odpihnila, moški monopolizem se ji zdi tako komičen kot žensko trpljenje, njene osvobojenost, moč in neodvisnost pa pilota plašijo in obenem vzburjajo. Kot njen poliglotski socializem. Lara Croft ni bila še nič. Ha. Kot je nekoč rekel Marston: »Čudežna ženska je psihološka propaganda za tip nove ženske, ki bi morala vladati svetu.«