Mumija

Teorija spola.

Mumija je sicer prvi reboot klasičnih grozljivk studia Universal (sledili bodo reboots Drakule, Frankensteina in Nevidnega človeka, dvomim pa, da tudi Frikov), toda odvrtela bi se lahko v enem prostoru, bodisi v muzeju, katakombah ali malce večji kripti. Vsi tisti spektakularni specialno-efektni prizori – orjaška jata ptičev, ki trešči v letalo, strmoglavljanje letala, invazija podgan, kataklizmično sesuvanje velemesta, eksplozija steklenih šrapnelov ipd. – so itak tako kratki, kot da so jih posneli le za napovednik, ki zdaj, ob vznožju poletne sezone, potrebuje čim več direndaja, a tudi uvodni prizor, v katerem srednjeveški križarji v Londonu skrivaj – in na hitro – pokopljejo magični »kamen« (ključ do »svete ženske«), je tam le zato, da občinstvo ne bi ostalo brez Da Vincijeve šifre.

Mumija je v resnici precej komorna drama, v kateri Nick Morton (Tom Cruise) – pustolovski plenilec grobov, Indiana Jones vojne proti terorju – obtiči med dvema ženskama, med svetlolaso Jenny (Annabelle Wallis) in temnolaso Ahmanet (Sofia Boutella). Prva – arheologinja, ki išče izgubljeni zaklad, sarkofag z mumificirano egipčansko princeso (»moje življenjsko delo«) – je še živa, druga – mumificirana egipčanska princesa, lepotica iz prestižnega sarkofaga, ki ga najdejo v Iraku, »zibelki civilizacije«, kot nas opozorijo – pa je že tisočletja mrtva, a oživi in divje, strastno, posesivno pritiska na Nicka, prepričana, da je med njima nekaj več. » Prepusti se mi,« ponavlja. A natanko to misli tudi Jenny: da je med njo in Nickom nekaj več. Kot izvemo, jo je Nick – še preden se film začne – zapeljal in pofukal, pokazal le »petnajst sekund  iskrenosti«, potem pa je stegnil ter ji en passant izmaknil še zemljevid z označeno verjetno lokacijo izgubljenega sarkofaga. In ja, ob ponovnem srečanju se je niti ne spomni več. Zato pričakujte romantično komedijo zmešnjav, neke vrste reimaginacijo Leanove klasike Muhasti duh: Ahmanet – »izbrisana iz zgodovine«, kot slišimo, – je videti kot mrtva nevesta, ki skuša preprečiti, da bi se njen bivši poročil z drugo, mlajšo žensko (»Ti si moj izbranec!«), Jenny pa je videti kot živa nevesta, ki dela vse, da bi njen moški pozabil na svojo bivšo (»Daj jo!«), kar pa bo težko – v Nickovih plenilskih, neokolonialnih očeh je vsaka ženska »mrtva«, le seks brez imena, le objekt brez obraza, le fetiš brez življenja, nekaj »bivšega«, celo »izbrisanega iz zgodovine«. Nick je le mali seksist: ker ga pecata dve ženski, misli, da je živ. Nick je pač panični moški na begu pred ženskama, ki ga skušata ustaliti in zvezati – in ja, kastrirati. Obe terjata: »Prepusti se mi!« »Vdaj se!« Nick pa tega noče (»Nikoli ne bova par!«), ker se očitno boji, da bi ga ženska, živa ali mrtva (raje mrtva, itak »starodavno zlo«), speljala Vailu (Jake Johnson), svojemu najboljšemu prijatelju, sicer zvestemu pustolovskemu kompanjonu, zato ne preseneča, da adrenalinski in uročeni Nick po malem spominja na adrenalinskega in uročenega Toma Cruisa iz filma Top Gun – jasno, v gejevski interpretaciji, ki jo je Quentin Tarantino zdrdral v romantični komediji Spi z menoj. Tudi mumija – Ahmanet – ima kompanjone, ki pa, to že moram reči, niso videti kot mumije, temveč bolj kot zombiji, tako da Mumija, v kateri lahko »pošast premaga le pošast«, vsaj zdaleč izgleda inkluzivno. A po drugi strani, klasične grozljivke studia Universal – Drakula, Frankenstein, Nevidni človek in Friki – so bile davinčijevske šifre: prikrite glorifikacije drugačnosti, alternativnih identitet.