Družinski človek

zadržan

Neoliberalne solze.

Družinski človek je film, ki sklene, da nam bo pokazal prave solze – prava, iskrena, odkrita čustva. Obenem pa sklene še nekaj drugega: da bo do pravih solz prišel po bližnjici – po najkrajši in najlažji poti. Pazite: Gerard Butler igra čikaškega headhunterja, lovca na glave, no, lovca na poslovne, menedžerske talente, sebičnega, ošabnega, pogoltnega, obsedenega karierista, ki je v agenciji, pri kateri dela, tik pred napredovanjem na sam vrh – le še protikandidatko (Alison Brie), veliko tekmico, mora zmleti v sončni prah. Niti filma Glengarry Glen Ross mu ni bilo treba videti, da bi vedel, kako se to počne. Nič ga ne more ustaviti – razen solz.

Njegov sin (Max Jenkins), ki ga je do tedaj bolj ko ne ignoriral, namreč nenadoma zboli za redko, res zelo redko – in kakopak fatalno – boleznijo. In vrata v prave solze se na stežaj odprejo. Butler zdaj »čuti« in »čustvuje«. Vidite, redke bolezni so pravo bogastvo. Še več: da bi Butler sploh kaj »čutil«, mora sin zboleti za fatalno boleznijo. A to niso le telenovelistične solze, temveč prave neoliberalne solze, ki privrejo v trenutku, ko se znebi še zadnje ovire, ki bi mu lahko zameglila oči in preprečila pohod na korporativni Olimp.