Končni obračun

Prosti trg.

Ko se triler dogaja v sedemdesetih letih, si kar oddahnete – ni računalnikov in mobilnih telefonov. Kar pomeni, da na platnu ne težijo z esemesi, da tretjino filma ne buljimo v ekran laptopa, da ne gledamo čipov, skozi katere švigajo informacije, in da junaki v odločilnem trenutku ne ugotovijo, da jim je zmanjkalo baterije. Zgodi se le to, kar se lahko zgodi. In tak je Končni obračun – triler, ki mu baterija nikoli ne ugasne. Še več: Končni obračun, ki ga je posnel briljantni, vedno lucidni Ben Wheatley, avtor Spiska za odstrel, Turistov, Polja v Angliji in Stolpnice (rimejkov klasik se ne veselim, toda rimejk Clouzotovega Plačila za strah, ki ga pripravlja Wheatley, je dobrodošel), je baterija, ki jo sproti polnijo pravi filmi. Predstavljajte si finale Peckinpahove Divje bande v onem zapuščenem skladišču iz Tarantinovih Mestnih psov. Dve gangsterski bandi se – jasno, v sedemdesetih (zalisci, brki, veliki ovratniki, John Denver) – srečata v nekem bostonskem skladišču, da bi sklenili veliko kupčijo, ali natančneje: banda, ki jo vodita Chris (Cillian Murphy) in Frank (Michael Smiley), vojščaka Irske republikanske armade, hoče od bande, ki jo vodi Vernon (Sharlto Copley), kupiti orožje, toda prosti trg je divjina, v kateri si ljudje ne zaupajo. Vsi so oboroženi. Vsi so nervozni. Vsi imajo morilski pogled. Vsi že pridejo s prstom na sprožilcu. A takšna je logika prostega trga: če ne prideš oborožen, ne preživiš. In tudi če prideš oborožen, še ne pomeni, da boš preživel. Natanko to pa se zgodi, ko poči prvi strel – člani obeh band in oba posrednika, Ord (Armie Hammer) in Justine (Brie Larson), se lahko zanesejo le na to, kar so prinesli s sabo, potemtakem na svoje orožje in svoj know-how, tako da se osamljeno skladišče prelevi v bojno cono, toksično strelišče, rentgensko sliko prostega trga (in Gekkove fraze »Pohlep je dober«). Vsi streljajo, vsi ubijajo – zmagaš lahko le tako, da ubiješ konkurenco. Ko prodajaš, ubijaš – in ko kupuješ, prav tako ubijaš. Če ob tem zadeneš svojega partnerja, toliko bolje – več bo zate. Lahko prestopiš na drugo stran, a to ne pomeni, da boš preživel. To, da pozabiš, na kateri strani si, te ne reši. Svoje karizmatičnosti ne preživiš. Bellum omnium contra omnes.

To prazno in zarjavelo skladišče, sicer obešenjaški horror vacui sodobnega neoliberalnega kapitalizma in njegove izrojene vizije prostega trga ( ja, realna ekonomija je sprhnela), ustvari »naravnega« človeka – nagonskega, sebičnega, asocialnega, živalskega, vulgarnega, nasilnega, dereguliranega, pač takšnega, kakršnega je v Leviatanu opisal Thomas Hobbes. Wheatley ne premakne mej, ravno nasprotno – odstrani jih. Kot bi hotel reči: ste hoteli videti božansko lepoto prostega trga? Glejte jo! Tu jo imate! Nobenih regulacij! Nobenih davkov! Nobenih sindikatov! Nobenih politikov! Nobene demokracije! Le manijaki in sadisti, le ciniki in sociopati, le trumpovski art of the deal, le adrenalin in testosteron – le »fucking freelance job«, kot dahne nekdo, le free fire, sok prostega trga. In Wheatley vsa ta prosta streljanja, vsa ta hiperaktivna pobijanja in ves ta nakurčeni kaos tako brezhibno, tako perfektno in tako božansko koreografira, kot da bi skušal ustvariti »laboratorijsko« repliko neoliberalnega dictuma, da je trg brezhibni, perfektni, božanski mehanizem (ne, Wheatley se ne »vmešava« na trg, ampak pusti, da se sam odvrti do konca), in kot da bi skušal pokazati, kaj se zgodi, ko vse prepustimo prostemu trgu – njegova roka je nevidna, a krvava. Sredi skladišča pa stoji kovček z denarjem – veliko orožja in trupel je potrebnih, da prideš do njega. (Kinodvor)