Vojna za planet opic

Breme belega človeka.

Opičjo skupnost, ki tabori sredi temnega gozda, nenadoma in nepričakovano napade ameriška vojska. Boj je krvav. Toda potem prileti opičja konjenica, ki jo vodi karizmatični Caesar (Andy Serkis) in reši opičjo skupnost. Vojna za planet opic, nadaljevanje Vzpona planeta opic in Zore planeta opic, je videti kot inverzija vesterna, ali bolje rečeno – kot vestern skozi indijanske oči. Da imajo vojaki opičjega skavta (kot so ga običajno v vesternih imeli vojaki), da en passant vidimo sežgan tovornjak coca-cole, očitno parafrazo sežganega voza pionirjev, ki so osvajali divji zahod, da opice živijo med scenskimi slapovi in votlinami, da Caesar ujetemu vojaku reče to, kar so v vesternih običajno rekli poglavarji (»Povej polkovniku, da nisem jaz začel te vojne. Pustite nas pri miru!«), da opice ponavljajo »Nismo divjaki« in da najdejo belsko deklico, ki jo vzamejo s sabo, ne preseneča, saj to dobro premeče in subvertira »zlata« pravila vesterna, kakor tudi ne preseneča, da se kmalu zgodi pokol nedolžnih, ki Caesarju odnese ženo in sina, opičjo skupnost pa – s konji in vpregami – pošlje na »Trail of Tears«.

Vojna za planet opic je vestern, ki navija za Indijance. A gre še dlje. Ko Caesar s svojo vojsko – na konjih, s šmajserji in puškami – krene v »human zoo«, proti meji, kjer opice, ki jih je polkovnikova vojska zbasala v gulag (»rezervat«), gradijo trumpovski zid (wall!), se antivestern prelevi v Apokalipso danes, saj je polkovnik (Woody Harrelson), blazni, cinični, obritoglavi nihilist, videti kot citat polkovnika Kurtza. Jasno, Caesar, ki ga gre likvidirat, je videti kot Willard, toda polkovnik – »zadnji človek« na koncu Zgodovine – o človeštvu nima več nobenih iluzij. »Zamenjali nas boste,« pravi Caesarju. »Narava nas kaznuje za aroganco. Mi smo vas ustvarili!« Zato je njegov sklep logičen: »Mi bomo le še vaša živina!« Polkovnikove besede so vsota vseh ameriških strahov, ali bolje rečeno, njegove besede so pravo »breme belega človeka«: to je strah imperialističnih, zavojevalskih nacij, da se bodo geopolitične mize obrnile in da bodo »drugi« – pač tisti, ki so jih same razglašale za »divjake« in »živino« – z njimi počeli to, kar so same počele z njimi. Vojna za planet opic je zgodovina Amerike – od genocidnega osvajanja divjega zahoda do trumpovskega etnonacionalizma, v katerem še vedno tli bojni krik iz Conradovega romana Srce teme, ki je navdihnil in formatiral Apokalipso danes: »Iztrebite vse divjake!«