Lady Macbeth

Cena svobode.

Lady Macbeth, sicer posneta po romančku ruskega pisatelja Nikolaja Leskova, je remiks dveh klasik – tragedije Macbeth in romana Prevzetnost in pristranost. Ja, Shakespeare sreča Jane Austen. Kaj v Macbethu stori lady Macbeth, veste: svojega moža, Macbetha, junaškega škotskega vojaškega poveljnika, ki mu tri vešče napovejo, da bo postal kralj, prepriča, da kralja ubije kar sam. Zakaj bi čakal, če pa je usoda itak neizbežna? Ko ji podleže, se mu zmeša – njej še bolj. Na koncu je toliko mrtvih, da na odru ni prostora za celotno Macbethovo truplo, temveč le za njegovo glavo. Kaj se zgodi v Prevzetnosti in pristranosti, pa tudi veste: sestre Bennet iščejo samske moške s čednim premoženjem, kajti dolžnost punce je, da misli le na to, kako bi se čim prej in čim bolje poročila.

In ko se poroči, je njena naloga, da se sprehaja in hihita, da veze, da raja, da pije čaj, da leporeči in da ogovarja premožne samske moške, le Elizabeth sklene, da se bo omožila pod svojimi – prevzetnimi in pristranimi, če smo že ravno pri tem – pogoji. Zdaj pa si predstavljajte, da Elizabeth Bennet mutira v lady Macbeth. In ko se preseli v viktorijansko 19. stoletje, ji je ime Katherine (Florence Pugh), kupi pa jo starejši trgovec (Paul Hilton), hladen kot truplo. Dobi jo skupaj z zemljo, tako da postane njegova lastnina. Kar seveda pomeni, da potem z njo tudi ravna kot z lastnino. No, kot z ujetnico. Ven itak ne sme. Njena naloga je, da molči – in da se slači. Na ukaz. Trupla so bolj topla od tega mučnega, represivnega, sterilnega doma. Katherine je videti kot Elizabeth Bennet, ki je padla v past – v patriarhalni gulag. Osamljenost in frustracije jo vse bolj stiskajo – in ko mož za krajši čas odpotuje, jezovi popustijo. Najde si mladeniča (Cosmo Jarvis), sicer služabnika, ki jo prelevi v lady Chatterley, v kateri pa seks – divji, agresiven, surov, predapokaliptičen – prebudi furijozno lady Macbeth, ki noče le maščevanja, temveč hoče postati tudi kraljica. Toda vprašanje, ali je Katherine le protofeministka, ki se hoče osvoboditi, ali pa je bila lady Macbeth, še preden so jo »prodali« trgovcu (in še preden je trgovec iz nje potegnil lady Macbeth), je v resnici irelevantno – bolj ko je patriarhat krut, ekstremen in sociopatski, bolj krute, ekstremne in sociopatske so rešitve. Je pa res, da film ne skriva, da ni osvoboditve, ki bi se lahko uprla terorju – in ki ne bi prišla v paketu s slo po dominaciji in zasužnjevanju. To, da je Katherinina služabnica temnopolta (in ja, tudi Sebastian, njen ljubimec, ni ravno belec), poanto le še okrepi. Ne, osvoboditev ni nič nedolžnega. Osvoboditev je vedno tudi prisvojitev oblasti – z vso razredno in rasno patologijo vred. Ne zlomi le srca, temveč tudi kosti. (Kinodvor)