Nož v hrbet

Očetje in sinovi.

Nož v hrbet se začne z divjo vožnjo – subaru dirja po prostranem travniku in ob štiklu dua Chemical Brothers ekstatično preganja zajca, ki pa mu ni do tega, da bi postal golaž. Volan vrti otrok, plin pa stiska njegov oče, Chad (Michael Fassbender). Avto je poln navijačev, toda zajec zbeži – imel bo tudi prihodnost. Vprašanje je le, ali bo imel prihodnost tudi fantek, ki vrti volan in ki mu skuša oče omogočiti, da bi prehitel čas. Chad, njegov sinko in vesela družbica so namreč britanski Romi, Travellers (pred leti smo jih videli v Mali selivki), ki živijo v prikolicah, tej nomadski skupnosti pa poveljuje Colby Cutler (Brendan Gleeson), Chadov oče, patriarh, ki da vsem ob vsaki priložnosti jasno vedeti, da je glavni in da se morajo vsi sprijazniti z življenjem v njegovi senci, tudi v senci njegovih teorij o Bogu (absolutna, nezmotljiva resnica), Zemlji (ploščata), šoli (izguba časa) in družbi (pranje možganov).

Chad, ki ga oče stalno pošilja na ilegalne, kriminalne misije, kot da bi skušal testirati njegovo »možatost« (in njegov protestni potencial), je nepismen – prevladi očetove gravitacije se ni mogel upreti. Ostal je v preteklosti, toda svoja otroka hoče poslati v prihodnost. Ali bolje rečeno: v družbo. Problem je le v tem, da je tudi družba, s policijo in šolo vred, tako neprepustna, vulgarna, rigidna in represivna kot njegov oče. Kakšne možnosti imajo socialni outsiderji v razredno zabetonirani družbi? Razredne meje so tako nemobilne in nevitalne, da lahko preživiš le, če kradeš – romska skupnost pa je po drugi strani mobilna in vitalna, toda ujeta v patriarhalno preteklost, ki svobodo ustavlja. Nož v hrbet je film o emancipaciji, represiji, ki je vanjo vgrajena, in prihodnosti, ki vabi na golaž.