Nekoč v mestu Venice

zadržan +

Surf noir.

Losangeleški privatni detektivi – spomnite se le Philipa Marlowa – so bili vedno čudovito ležerni. In sarkastični. Privatniki, ki se niso menili za učinkovitost – podjetniki, ki se jim ni nikamor mudilo. Antikapitalisti v času, ko je kapitalizem mutiral v »zakon močnejšega«. To je teren za Brucea Willisa, ki ga je veliki Hollywood zavrgel, tako da lahko zdaj – kot privatni detektiv (zablestel je prav kot privatni detektiv v seriji Delo na črno), celo edini privatni detektiv v Veniceu (kjer je Orson Welles posnel Dotik zla, zadnji klasični film noir) – povsem gol skejta po ulicah in barih, ne da bi se mu bilo treba bati za ugled, kot se je moral bati leta 1994, tedaj še na vrhuncu slave, ko je v Barvi noči »škandalozno« pokazal tiča. Še več: zdaj, v kvazileonejevski farsi Nekoč v mestu Venice, lahko pištolo skrije celo v anus. Znak vitalnosti. In odprtosti. Časi so se spremenili – na ulici preživiš le, če si iznajdljiv in praktičen, če imaš živ smisel za improvizacijo in če si sam svoj mojster.

Willis je Steve Ford, nekoč elitni policaj, ki pa je padel, ne sicer tako globoko, da si ne bi mogel privoščiti mevžastega asistenta (Thomas Middleditch), a ravno dovolj, da je obtičal na ulici, med klienti, ki so tako groteskni kot sam kapitalizem – picerist hoče, da mu najde avto, razbijaška brata hočeta, da najde njuno nimfomansko sestro, bodybuilderski latino diler, smrt za tiste, ki njegovo ime Spyder pišejo Spider, hoče, da najde njegov kokain, beloruski oderuh, ki v mivki Venice Beacha išče izgubljene ure, hoče, da mu vrne denar, neki mali kšeftar pa hoče, da najde lokalnega »Banksyja«, ki pornificira njegove stene.

To so tarantinovske pulp fictions, pred katerimi beži Willis, ki pa stopi na die-hard prste, ko mu ugrabijo psa, kar ga prelevi v Duda, revizijo Velikega Lebowskega – le da ne išče svoje preproge, temveč svojega psa. In ja, s prijateljem, ki ga igra John Goodman (ime mu je Dave, a če bi ga poklicali Walter, bi se verjetno prav tako obrnil), bovling zamenjata s srfanjem. A brez panike: valovi, ki jih dela Pacifik, niso nič v primerjavi z valovi, ki jih delajo razmazana ličila kapitalizma. Vsi ti mali, utrujeni, deklasirani, socialno slečeni »Benečani«, poraženci velike »dirke navzdol«, žrejo, nategujejo in odirajo drug drugega, kot da bi skušali ugrizniti v zadnji košček trga, ki jim je še preostal. Spol je le še šarada, za moralo ni časa – treba je preživeti. O elitah pa ni ne duha ne sluha – že davno so spokale v svoje gated communities. A ironično, tudi Venice izgleda kot gated community – kot sončna enklava urbanega proletariata, kot proletarsko Mesto sonca. Vsi se poznajo, toda solidarnost ni nekaj, kar pride kot jutro po neprespani noči, temveč nekaj, kar terja malce kreativnosti in veliko dela na črno.