Laibach: Also sprach Zarathustra

Laibach je zadnja leta naredil več opaznih korakov naprej v karieri. Leta 2014 je izdal ploščo Spectre, na kateri se je lotil ostre družbenopolitične kritike razmer v svetu. Sprva je plošča, zlasti med oboževalci, sprožila negativne odzive, a po vnovičnih poslušanjih se je ustoličila kot ena ključnih iz novega ustvarjalnega obdobja skupine. Toda to ni bilo vse: dogodek, o katerem so poročali vsi zahodni mediji, je bil obisk Severne Koreje, te »trdnjave zla«; tam je Laibach ob 70. obletnici osvoboditve Korejskega polotoka izpod japonske nadvlade uprizoril nastop pred tisočglavo množico v Pjongjangu, o vsem skupaj pa je norveški režiser Morten Traavik posnel dokumentarni film. K temu lahko prištejemo še letošnji nastop v Južni Koreji, s čimer Laibach nesporno dokazuje, da je na simbolni ravni »razbil« marsikatero železno zaveso, kar navsezadnje počne že od začetka osemdesetih let.

Nove plošče Also sprach Zarathustra ne moremo uvrstiti med redne izdaje, saj je nastala v sodelovanju z režiserjem Matjažem Bergerjem, natančneje kot glasbena oprema njegove predstave Tako je govoril Zaratustra v novomeškem Anton Podbevšek Teatru. Zato jo lahko prej uvrstimo k Laibachovim občasnim projektom, še najboljša vzporednica se zdi digitalizirano videnje Bacha, Kunstderfuge, iz leta 2008.

Also sprach Zarathustra je razmišljanje filozofa Friedricha Nietzscheja, kot ga vidi Laibach, zato ne predstavlja značilne poetike skupine. Ljubitelji mogočnih industrijskih ritmov in vseh podobnih elementov Laibachovega izražanja bi bili zaradi tega lahko nekoliko razočarani, vendar pozor, plošča se z vso hermetičnostjo, eksperimentalnostjo in introvertiranostjo ob vnovičnih poslušanjih spremeni v sonično mojstrovino.

Zasnovana je izrazito ambientalno, s še zmeraj navzočimi elektronskimi ritmi in različnimi zvočnimi intervencijami. Tako Laibach spoznamo v izrazito minimalistični maniri, v kateri se srečajo klasika, elektronika, noise z močnim odmerkom eksperimenta, vokalist Fras pa v nemščini recitira nekatera poglavja iz Nietzschejevega dela. Pomembni so tudi mirni orkestrirani deli, denimo v Vor Sonnen-Untergang in Vor Sonnen-Aufgang, ki nekoliko izstopajo iz precej temačnega, a še zmeraj čudovitega razpoloženja celotne plošče, ali pa denimo zaključna, repetitivna noisovska kakofonija skladbe Von der drei Verwandlugen.

Also sprach Zarathustra ni plošča, ki bi navdušila tipične oboževalce Laibacha, saj gre za glasbo, ustvarjeno za gledališko predstavo, je pa tematsko in glasbeno vseeno pisana na kožo skupini, ki zna kljub dolgoletnemu obstoju še zmeraj več kot prijetno presenetiti.