Odiseja

zadržan

Svet brez sonca.

Luc Besson zdaj snema filme o čudovitih svetovih, ki se skrivajo v globini vesolja (od Petega elementa do Valeriana), toda leta 1988 v času hladne vojne, ki jo je tedaj ravno podžigal in stopnjeval Reaganov boj proti »imperiju zla« ( ja, komunizmu, Sovjetski zvezi), je posnel Veliko modrino, film o čudovitih svetovih, ki se skrivajo v morskih globinah, kar pomeni, da je storil to, kar je v petdesetih letih, v času hladnovojne histerije (in antikomunistične paranoje), storil Jacques-Yves Cousteau: namesto vesolja, ki sta ga začeli naskakovati atomski rivalki, Amerika in Sovjetska zveza, je naskočil morsko vesolje.

Cousteau se je potopil tja, kjer ni bilo hladne vojne, paranoje, histerije, družbenih napetosti in protislovij, terorja, trga in gulaga, apokaliptike – glave ni zarinil v pesek, temveč pod vodo. In ljudi – publiko – je eskapistično povabil, naj mu sledi. Kar se je tudi zgodilo: njegovi dokuji in TV-serije o podmorskih svetovih so bili osupljivo fascinantni (Svet tišine, ki ga je korežiral Louis Malle, je leta 1956 v Cannesu dobil celo zlato palmo, naslednje leto pa oskarja za dokumentarec, ki mu ga je leta 1965 prinesel tudi Svet brez sonca) in tako zapeljivi, da je bil – podobno kot Walt Disney, drugi kreator fantastičnih, navidez nekontroverznih svetov – sprejemljiv za obe strani, za Zahod in Vzhod, kapitalistične in komunistične dežele, tako za tiste, ki so s Stalinom prekinile, kot one, ki tega niso storile. Cousteau, izumitelj akvalunge, ki je omogočala daljše in globlje potope, in posebne kamere, ki je omogočala kakovostno podvodno snemanje, je osvajal neodkrite, neznane svetove, divjino – ja, bil je pionir in kolonist, ekvivalent pionirjev in kolonistov, ki so nekoč osvajali ameriške, afriške in azijske »divjine«, toda kot lahko vidimo v Odiseji, v kateri ga igra Lambert Wilson, je v divjino, v tiste čudovite, neznane, čiste, rajske ekosisteme, ki so se skrivali pod morjem, odpeljal vse bolezni in disfunkcije sveta, pred katerim je hotel zbežati.

Od svoje žene Simone (Audrey Tautou) je pričakoval, da se zanj žrtvuje: ne le da proda ves svoj nakit, da bi lahko kupil barko Calypso in izpolnil svoje sanje, temveč da tudi povsem mirno in zvesto tolerira vsa njegova prešuštva. Od svojih sinov je pričakoval, da bosta njegova služabnika, ubogljiva slavilca njegovega bujnega ega. Od ljudi – svoje publike – je pričakoval, da bodo njegovi feni, častilci njegove slave. Njegova serija – Podvodni svet Jacquesa Cousteauja, ki ga je snemal širom sveta, od Arktike do Antarktike, od Bahamov do Dalmacije – je bila morda prvi resničnostni šov, resničnostna TV pred resničnostno TV. In delal je vse, da bi bil edini zvezdnik tega šova, celo večji od eksotičnih »staroselskih« alienov, ki so živeli tam spodaj, v »njegovi« divjini.

V divjino pa ni prinesel le patriarhalne discipline, kulture kolonialnega narcizma, tržne sebičnosti in obsedenosti s slavo, temveč tudi vse hipokrizije kapitalizma: za začetek, nastopal je kot ekolog, kot zaščitnik narave, toda njegove ekspedicije so financirale naftne družbe (ki so se hotele dokopati do podmorskih naftnih polj), največje onesnaževalke in zastrupljevalke divjine, in dalje, tam spodaj, sredi velike modrine, sredi »sveta tišine«, sredi »sveta brez sonca«, je mislil le na profit. Calypso je postal kapitalistična trdnjava, kombinacija Nostroma iz Scottovega Osmega potnika in onega francoskega parnika iz Conradovega Srca teme. Odiseja ni polemika, temveč bolj himna (tako kot druge francoske biografije, recimo Življenje v rožnatem, Yves Saint Laurent ali Gainsbourg, junaško življenje), ki neuspešno tekmuje s Cousteaujevimi revolucionarnimi podvodnimi posnetki – niti digitalni efekti ne pomagajo. Sploh pa Cousteau ni bil Odisej: ne, ni se priklenil za jarbol, da ne bi mogel podleči mamljivim Sirenam kapitalizma.