MLADINA Trgovina

Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Dogodki

Metalsko šamanstvo

Vrhunski nastop kultnih metalcev Wolves in the Throne Room v tropski klimi Kina Šiška

Wolves in the Throne Room se na odru znajdejo enako dobro ali pa še bolj prepričljivo kot v studiu.

Wolves in the Throne Room se na odru znajdejo enako dobro ali pa še bolj prepričljivo kot v studiu.

Mestece Olympia v ameriški zvezni državi Washington se je že v devetdesetih na glasbeni zemljevid vpisalo zaradi zasedb Nirvana in Earth. Od tam pa prihajajo tudi kultni black metalci Wolves in the Throne Room, ki so se minuli teden na pobudo koncertnega organizatorja Dirty Skunks po osmih letih spet oglasili v Ljubljani.

Po naključju se je njihov koncert zgodil ravno sredi največjega vročinskega vala in po sili razmer v do zadnjega kotička napolnjeni majhni dvorani Kina Šiška. Tako je njihov nastop bolj kot na šamansko izkušnjo v hladnih, vlažnih gozdovih njihovega domačega ameriškega pacifiškega severozahoda spominjal na tovrstni obred nekje v osrčju tropske Amazonije. In verjetno prav zato, da ne bi potrošili še tistih nekaj zadnjih molekul kisika, tokrat niso prižgali sveč in petrolejk, s katerimi ponavadi ukrojijo primerno razpoloženje za »zunajtelesno« izkušnjo. A to ne pomeni, da smo bili zato za karkoli prikrajšani. Ne, »volkovi iz sobe s prestolom« so nam tudi brez odrskih rekvizitov pripravili vrhunski koncert.

Ker sta si bila dogodka časovno tako blizu, se na prvi pogled morda zdi nenavadno, da Wolves in the Throne Room niso nastopili v okviru največje regijske metal fešte MetaDays, ki se je v Tolminu zgodila le teden dni prej. Toda resnici na ljubo se je zasedba vedno držala nekje bolj na obrobju metalske scene. S svojo različico atmosferičnega black metala je bolj kot metalsko občinstvo nagovarjala odprtoglave, radovedne poslušalce in se konec devetdesetih znašla celo na radarjih sredinskega, indie občinstva. Slednjemu se je verjetno bolj kot z ideologijo, povezano z naravo in ekokmetovanjem, prikupila predvsem s postrockovskimi in shoegazerskimi elementi, s katerimi svoje skladbe spreminja v epske, mistične in zamaknjene zvočne izkušnje. A ne izogiba se niti surovih, trdih metalskih rifov.

Teh ni manjkalo niti na tokratnem koncertu. Po zadnji, sintovski plošči Celestite se je zasedba, ki v koncertnem kontekstu nastopa kot peterec, tokrat predstavila v standardni podobi. So nam pa izvrstno, precizno manevriranje med atmosferičnim, pulzirajočim kitarskim brnenjem in ekstatični hrupni vrhunci hitro dali vedeti, da se na odru znajdejo enako dobro ali pa še bolj prepričljivo kot v studiu. Muziciranje je bilo popolnoma podrejeno skupinski izkušnji, vsak najmanjši zvočni detajl pa plod dobro premišljene glasbene vizije, ki po štirinajstih letih še vedno doseže (in preseže) svoj namen. Vsaj, če jih poslušamo v živo.

Proti koncu nastopa se je občinstvo resda razredčilo, toda to lahko mirno pripišemo skoraj neznosni temperaturi. Ja, v veliki dvorani Kina Šiška bi bilo fizično počutje najbrž lahko boljše, je pa hkrati res, da bi bila sama glasbena izkušnja potem gotovo manj intenzivna. Tokrat je bilo zanjo vsekakor vredno potrpeti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.