Frantz

za +

Nepozabni.

V nemškem hribovskem Quedlingburgu je leta 1919 vse polno moških, ki bi dali vse, da bi lahko seksi Anni (Paula Beer) pomagali pozabiti Frantza, njenega zaročenca, ki je padel v jarkih I. svetovne vojne, toda njen odgovor je vedno znova kategoričen: »Nočem ga pozabiti.« Zanjo je nepozaben – tako nepozaben, da živi pri njegovih starših. Vedno bo njegova – mučenica, svetnica, Jezusova nevesta, Antigona, dvorna okuševalka večne ljubezni, ki pa doživi nepričakovani test: obišče jo Adrien (Pierre Niney), skrivnostni francoski violinist, ki pravi, da je s Frantzem nekoč, v pariških študentskih letih, prijateljeval, a ji zlagoma razkrije, da je bil v resnici prav on ta, ki je v tistem jarku ubil Frantza. In v trenutku, ko ga je ubil, se je vanj zaljubil – vsaj tako se zdi. Tudi zanj je Frantz nepozaben. Vprašanje ni: kako si bosta razdelila Frantza, temveč – kako si bosta razdelila drug drugega?

Mrtve je namreč lažje ljubiti kot žive – in tudi lažje si jih je deliti. V Louvru, kjer mrtvi oživljajo, je zato več detajlov kot v Quedlingburgu, kjer živi izginjajo. Frantz je sicer posnet po stari, ekstremni, infarktni holivudski – Lubitchevi – melodrami Broken Lullaby (1932), a deluje kot kritika naše dobe, v kateri so nepozabni mrtvi, medtem ko živi na mrtve le spominjajo. Ko se je to zgodilo leta 1919, se je začel uvod v II. svetovno vojno, navsezadnje, ko se živim zazdi, da so le še sence mrtvih, da mrtvi od njih terjajo brezmejno pozornost (Ne pozabite nas!), da so bolj živi in sprejemljivejši od njih in da se lahko sami prerodijo le v mrtvih, jih od nacionalizma, ki jih bo dokončno prelevil v trupla, loči le še korak, da ne rečem Beli trak. (Kinodvor)