Atomska blondinka

zadržan

Pogreb v Berlinu.

Mož iz agencije U.N.C.L.E. je skušal ujeti duha hladne vojne in nas impresionirati z njeno labirintno eksotiko, a se je stegnil predaleč nazaj, na začetek šestdesetih let, tako da se je potem le mučil, ko je high-tech adrenalin, ki ga terja sodobni gledalec, poganjal z low-tech orožji, ki so bila na voljo tedaj, pred dobrimi petdesetimi leti, kot da bi spregledal, da so zadnji dnevi hladne vojne – tik pred padcem berlinskega zidu – še vedno hladna vojna, labirintna, eksotična in adrenalinska. Atomska blondinka tega ne spregleda: začne se nekaj dni pred padcem berlinskega zidu, konča pa nekaj dni po njegovem padcu. Charlize Theron igra britansko tajno agentko, ki pride v Berlin, da bi s Percivalom (James McAvoy), prav tako britanskim tajnim agentom, poiskala izgubljeno listo vseh sovjetskih agentov.

Tesnobni, lepljivi, cinični berlinski mrak se odlično poda njeni ekstremni, lakonični, metapolitični, poststalinistični brutalnosti, ki jo stiskajo, praskajo in radikalizirajo vse strani (MI6, CIA, KGB, Stasi ipd.) in ki se od kul soundtracka, s katerega žgejo New Order, David Bowie, George Michael, Siouxsie and the Banshees, Public Enemy, Nena, Depeche Mode, The Clash ipd., odbija med furijozne stripovske generike Johna Le Carréja in Lena Deightona, prežgane s tem, kar David Leitch – nekoč kaskader, zdaj režiser – prinese iz »svojega« Johna Wicka. Vse to sicer preglasi zgodbo, ki je tako tenka, da gre v tvit (kot vsaka Misija nemogoče), ne pa tudi uvida, da padec berlinskega zidu ni odpravil hladne vojne, boja za golo preživetje (vsi so proti tebi, vsi so dvojni, trojni agenti ipd.). Kapitalizem, ki je zmagal, je namreč le še bolj to, kar je bila hladna vojna – boj za golo preživetje.