Voznik

za +

That’s my Baby!

Britanski bend Mint Royale je leta 2002 izdal album Dancehall Places, s katerega je planil tudi hit Blue Song. Video je režiral Edgar Wright: v avtu, ki se ustavi pred banko, so trije roparji in šofer (Noel Fielding), ki jih – tik preden se odpravijo na rop – vpraša, koliko časa se bodo zamudili. »Dve minuti in 54 sekund,« odvrnejo. »Moment,« dahne šofer in v svoji zbirki hitro poišče štikel, ki traja dve minuti in 54 sekund – jasno, Blue Song, ki postane soundtrack ropa. Toda ropa ne vidimo – vidimo le šoferja, ki se v avtu frenetično, orgazmično zvija ob štiklu. Celo brisalce prižge. Če to pomnožite s filmskim adrenalinom, dobite Voznika. Le še Noela Fieldinga – komika, priznam – morate zamenjati z Babyjem, ki pa je hecno le videti.

Če bi posneli še sto nadaljevanj Hitrih in drznih ter vanje vključili na desetine novih, divjih, odbitih, vražjih, karizmatičnih šoferjev, ne bi prišli do Babyja (Ansel Elgort), alias Baby Driverja. Ne, Baby ne bi bil zadnji, ki bi jim padel na pamet, ampak jim sploh ne bi padel na pamet. Nikoli. Baby je namreč res videti kot baby – njegov deški, našobljen, gikovski obraz je stalno skrit za sončnimi očali, ki pa mu ne dajo zrelosti, kaj šele mačistične ostrine, medtem ko skuša titinus, kronično šumenje v ušesih, nevtralizirati z iPodom, mobilnim, bučnim džuboksom, ki ga nikoli ne odklopi in ki neprestano skrbi, da poslušamo iste štikle kot on. Tako kot mu ne morete očitati, da je slab di-džej (Simon & Garfunkel, Martha & the Vandellas, Barry White, T. Rex, The Jon Spencer Blues Explosion, Queen, Blur itd.), mu ne morete očitati, da nima smisla za ritem – navsezadnje, da ga ima, dokaže vsakič, ko sede za volan, pritisne na plin in avto, običajno ukraden, prelevi v plesalca, pobeg s prizorišča ropa pa v mjuzikl, La La Land, le da ulice Los Angelesa zamenjajo ulice Atlante.

Baby je Billy Elliot, ki pade v Posel v Italiji, ultrakinetični romantik, ki ujame Peklenski val, a ima še vedno dovolj časa, da vpraša: Bi kdo kavo? Baby, kustos popa, ki bi se Tarantinovim Mestnim psom podal tako dobro kot Gunnovim Varuhom galaksije, počne to, kar je v Peckinpahovem Pobegu počel Steve McQueen, v Winding Refnovi Vožnji Ryan Gosling, v Hillovem Vozniku pa Ryan O’Neal: roparje po ropu prepelje na varno. Con gusto. Avto, ki ga šofira, je varnejši od najboljšega bančnega sefa. Baby nam ne reče: ja, res je, videl sem vse te filme! Toda ko ga vidite v akciji, veste, da jih je videl in sublimiral. Bančni ropi, ki jih v slogu mastermindov iz starih holivudskih kriminalk, recimo Doca Erwina Riedenschneiderja iz Hustonove Asfaltne džungle, organizira hladnokrvni, cinični, brezobzirni Doc (Kevin Spacey), brez njega in njegove šoferske briljance ne bi nikoli uspeli. Kar seveda pomeni, da ne bi nikoli uspeli brez štiklov, ki jih posluša, in filmov, ki jih je videl. Če vidiš prave filme in poslušaš prave štikle, če torej popkulturi pustiš, da te obdela, razdela in predela po svoji podobi, potem si lahko videti tudi kot Baby, pa si še vedno vrhunski getaway drriver – v posmeh vsem tistim nabildanim, tetoviranim, nakurčenim hipsterjem, ki se v Hitrih in drznih tako jebeno trudijo in mučijo, da bi bili vredni avta, v katerem sedijo, in filma, v katerem igrajo.

Baby, ki mu čustva ustvarja popkultura (štikli, filmske replike, citati ipd.), ni nedolžen – medtem ko sedi v avtu, kjer čaka na roparje in posluša svoje najljubše štikle, drugi umirajo (policaji, varnostniki, civilisti itd.), a tega, kar počne, ne počne za zabavo, ampak s tem odplačuje dolg Docu, ki pa je le popkulturna brkljarija, pastiš mnogih filmskih docov, sampling filmskih genijev negativne dialektike (s Keyserjem Sözejem vred). Razlog več, da svojo roparsko ekipo stalno menja – Jon Hamm, Jon Bernthal in Jamie Foxx, ne ravno poznavalci filmske trivie, ne pašejo v vsako njegovo kombinacijo, Baby pač. Doc roparsko ekipo montira in sempla – tako kot Baby montira in sempla štikle, ki govorijo in komunicirajo namesto njega. A ko skuša Docu odplačati dolg, je to tako, kot če bi skušal dolg odplačati popkulturi. Kar pa ni mogoče – popkulturi nikoli ne odplačaš dolga. Edgar Wright je posnel nekaj odmevnih, že kar kultnih filmov (Noč neumnih mrtvecev, Vroča kifeljca, Pr’ konc sveta, Scott Pilgrim proti svetu), ki pa vse dolgujejo popkulturi, zato se ji skuša zdaj oddolžiti z unikatnim Babyjem, resnično originalnim darilom. Če naj parafraziram amežiti z unikatnim Babyjem, resnično originalnim darilom. Če naj parafraziram amežiti z unikatnim Babyjem, resnično origiriškega klasika Ralpha Walda Emersona – film tu in tam sreča nekoga, ki »ima v očeh počitnice«. In Baby jih ima, vedno pripravljen, da zapelje v sončni zahod – brez načrta, a z avtom, ki si ga lahko privošči. Kot pravi punca, ki ga čaka: »Samo midva, glasba in cesta.«