Temni stolp

proti

Dirka navzgor.

Po literaturi Stephena Kinga je bilo posnetih veliko odličnih filmov, a tudi veliko zelo slabih – Temni stolp sodi med zelo slabe. Še huje: Temni stolp niti ni videti kot film, temveč kot ostanek filma, posmrtni ostanek. Od serije osmih tolstih romanov, naslovljenih Temni stolp, in od Kingovega postapokliptičnega rekombiniranja Nietzschejevega večnega vračanja istega, legende o kralju Arturju, Camusovega mita o Sizifu in Bhagavadgite je namreč ostalo le dobrih 90 minut hiperaktivnega dolgčasa, s katerim nas mučijo tri nadnaravna bitja – diabolični, čarovniški Mož v črnem (Matthew McConaughey), ki skuša uničiti Temni stolp (središče sveta!), revolveraš Roland (Idris Elba), ki skuša to preprečiti (z večnim streljanjem v čarovnika, za katerega ve, da ga je nemogoče ubiti!), in mučeniški najstnik (Tom Taylor), ki se »sveti« v vzporedne svetove ( ja, King je Izžarevanje napisal po resničnih dogodkih!), toda vsa ta nadnaravna bitja, ki živijo v nelinearnem multisvetu, razmišljajo neverjetno linearno in te(le) ološko.

Ko greš na pot, slej ko prej prideš do cilja. Povejte to črni luknji! Predstavljajte si, da bi vse Harryje Potterje – ali pa vse Gospodarje prstanov – zbili v 90-minutni film: feni bi ga ignorirali. Zato lažje razumete, zakaj je Temni stolp res popolna norost: posnet je po Temnem stolpu, a ni za fene Temnega stolpa.