Krij mi hrbet

Polnočni skok.

Še celo Michael Bay včasih spusti kak kliše. Film Krij mi hrbet pa se pofočka na čisto vsakega, toda na utrudljiv, dolgočasen način. Nobenega noče zamuditi. Z vsakim se ponaša. Vsakega slavi – z ognjemetom in sarkazmom, ki naj bi namigoval, da se človek, ko enkrat pobije dovolj ljudi, prelevi v Cicerona – ali pa vsaj Deadpoola. Krij mi hrbet je tako brezosebna akcijska komedija, da vam je vseeno za žive in mrtve, toda ko jo gledate, takoj ugotovite, v kateri deželi je ne bodo vrteli. Dvomim, da ima beloruski despot Lukašenko tako živ smisel za humor, da bi odobril javno prikazovanje filma, v katerem ga od obsodbe pred haaškim sodiščem in hude kazni loči le pričanje Samuela L. Jacksona, poklicnega morilca z imenom Darius Kincaid. Vau! Proti vojnemu zločincu bo pričal poklicni morilec (ki besedo »motherfucker« izreka s tako frekvenco, kot da igra v nadaljevanju Tarantinovega Šunda)! Le iz Manchestra v Haag ga morajo dostaviti do 17.00, pa je beloruski despot – Vladislav Dukhovich (Gary Oldman), kot se imenuje – pečen!

Film ponuja tako poenostavljeno verzijo pravne države, geopolitike, logike in adrenalina, da je videti le kot citat Donnerjevega akcijskega ringelšpila 16 ulic, v katerem propadlemu policaju (Bruce Willis) niso pustili, da bi pričo pripeljal do sodišča – Dukhovich noče, da bi Kincaida pripeljali v Haag, zato nadenj pošilja svoje asasine, jurišnike in bombarderje, ki se trgajo z vseh strani ( ja, John Wick je pustil globoko sled), kar je priložnost za propadlega Michaela Bryca (Ryan Reynolds), da se odreši. Kincaidu ga namreč dodelijo za telesnega stražarja. Nekoč je imel vrhunsko varnostno firmo in vrhunske kliente, a je zamočil (Kurosawo mu počijo pred nosom, in to v vseh smislih!), tako da zdaj pobira le še zadete odvetnike in druge smeti. Zakaj mu v varstvo prepustijo kronsko pričo haaškega sodišča, ni jasno. Čaka ju več kot 16 ulic (okej, Polnočni skok), brezmejno si gresta na živce (njun odnos je bil že v preteklosti »stresen«), a drug brez drugega ne moreta – če se ne bi izkazalo, da je Kincaid poročen s Salmo Hayek, bi mislili, da sta nekdanja ljubimca. Film Krij mi hrbet, ki ne zamudi nobene neoliberalne poze ( javni interes lahko zaščiti le izjemni privatnik, za zmagovalce lahko poskrbi le prosti trg, vsak produkt je na policah z razlogom ipd.), sicer misli, da poklicni morilec potrebuje telesnega stražarja, da Manchester nima letališča in da ima Interpol svoje zapore, a kljub temu ne pusti, da bi klišeje motile nepredvidljivost, originalnost in napetost.