MLADINA Trgovina

Borka

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

Action Bronson: Blue Chips 7000

2017, Atlantic / Vice

+ + + +

Ko je Action Bronson prvič stopil na oder svetovne prepoznavnosti, je bil dokaj nelaskavo zaznamovan kot »tisti beli newyorški raper, ki ima glas na las podoben Ghostface Killahu«, članu kultnih Wu-Tang Clan. A ta »beli raper« iz Queensa, sin albanskega očeta in judovske mame, bivši dokaj uspešni kuharski chef, je potem hitro pokazal, da ne gre za minuto slave zaradi imitiranja. Z jahanjem predvsem preprostih zank funka, prog rocka ... skratka, glasbe preteklosti je dostavil svojstven tok besed. Povsem ležeren, raskavo piskav, 24 ur na dan zakajen tok zgodb čarobnega sveta skanka, petične kulinarike, prostitutk. Hoja po tanki vrvi med eksplicitnim humorjem in vulgarnostjo.

Glasbene fene si je hitro nabiral z ustaljeno taktiko, rednim prepletanjem mikstejpov in albumov omejenega dometa, a svetovno slavo je požel predvsem s svojo karizmo. Ta je v kombinaciji z njegovimi unikatnimi kuharskimi izkušnjami pripeljala do lukrativnega sodelovanja. Action Bronson zvezda ni postal zaradi uspeha njegovih plošč. Zvezda je postal zaradi dveh oddaj na televizijskem kanalu Viceland. Oddaj, na katerih preverja kulinarične skrivnosti in vrhunce različnih kotičkov sveta, kdaj tudi sam kaj zakuha ali pa samo popolnoma zakajen naklada s prijatelji o teorijah zarote.

Vrata so se odprla, najprej je pri založbi velikanki izšel EP Saab Stories, potem še plošča Mr. Wonderful. Ta je sicer ponudila nekaj hitov, a hkrati tudi razkrila slabost, da nova taktika sodelovanja z več različnimi producenti pri enem projektu zveni raztreseno in razdrobljeno.

Action Bronson se po dveh letih vrača s preverjeno formulo

Action Bronson se po dveh letih vrača s preverjeno formulo
© arhiv založbe

Sedaj se Bronson vrača s popravnim izpitom. S ploščo, ki je hkrati čisto prava, a še bolj je tretje nadaljevanje njegovega mikstejpa Blue Chips. Tokrat ponovno sodeluje z venčkom sekljačev podlag, ki ga dobro poznajo in servirajo, kar mu najbolj ugaja. The Alchemist, Harry Fraud, Party Supplies in Knxwledge poskrbijo za preprosto zaklenjene bite, neskončne zanke funka, jazza, rare groova, muzaka. Torej za glasbo z gruvom, a hkrati z glasbo za ozadje pripovedovanja večnega nakladača, pri katerem nedvomno bolj prepričata barva in način artikulacije kot pa sama besedila. Ta so včasih smešna, drugič sila površna, če ne kar diletantska.

Tudi pri gostujočih emsijih pravih presenečenj ni. Med drugim zato, ker jih je tako malo. Slišimo raperja, ki je zadnja leta največ sodeloval z Bronsonom, Meyhema Laurena. Slišimo Bronsonovo desno roko, sploh ne pravega raperja Big Body Besa. In za mini dodatek pompoznosti in mainstreama je tu še Rick Ross.

Blue Chips 7000 je korak nazaj. Korak nazaj k osnovni produkciji, ki pa deluje. Nič novega, pač zvok, s katerim je Bronson sprva sploh prepričal. Brez pompoznosti, brez tehnične pretencioznosti in brez večjega števila gostov. Z enim samim hudim kiksom, posnetkom Let Me Breath, ki zveni kot met v koš radijskih valovov, a zgreši celo tablo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.