Tisto

za

Stand by Me.

Rob Reiner je pred skoraj tridesetimi leti posnel Stand by Me, film o štirih prijateljih iz oregonske vukojebine Castle Rock, ki se poleti leta 1959, med počitnicami, odpravijo v gozd, da bi poiskali truplo nekega dečka, svojega vrstnika. Deček je izginil, odrasli pa ga še vedno niso našli, kar govori o njihovi apatičnosti, a še o nečem – ko vidiš truplo, odrasteš. In narobe: ko odrasteš, postaneš truplo. Štirje prijatelji, ki preživljajo zadnje skupno poletje, pa hočejo prav to – videti truplo. Stand by Me, film o odraščanju in soočanju s truplom (okej, film o odraščanju v truplo), so posneli po briljantni noveli The Body, ki jo je napisal Stephen King, toda Kingovega naslova – The Body – niso ohranili, ker so se bali, da bodo vsi mislili, da gre za grozljivko.

V filmu Stand by Me ni nič nadnaravnega, pa četudi je posnet po noveli Stephena Kinga – Tisto, posneto po tisočstranskem romanu Stephena Kinga (no, po polovici romana, po flešbekih), pa je nadnaravna verzija filma Stand by Me. Oregon zamenja Kingov pregovorni Maine, zaležana, arkadijska, brezčasna vukojebina se ne imenuje Castle Rock, temveč Derry, prijatelji so spet štirje, Bill (Jaeden Lieberher), Richie (Finn Wolfhard), Eddie (Jack Dylan Grazer) in Stan (Wyatt Oleff), precej negotovi fantje, ne ravno Goonies, fobični outsiderji, vsak s svojimi problemi, svojimi travmami, svojimi tesnobami, svojimi astmami, svojimi strahovi, neprestano jih terorizirajo domišljavi, barabinski, sadistični, fašistoidni najstniki (podobni barabam, ki jih je v filmu Stand by Me vodil Kiefer Sutherland), ta klub, alias »Losers Club«, ki v nekaj potezah dobi še tri člane (tudi punco, neke vrste Carrie, po kateri se plazi degenerirani, posesivni, incestuozni oče), pa se potem v slogu Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna odpravi v »piss & shit« kanalizacijo (in kleti mračnih hiš), v podzemlje kapitalizma, v njegov anus, da bi poiskal truplo, malega Georgieja, Billovega bratca, ki je skrivnostno izginil.

Ne, ni ga podrl vlak, temveč ga je, kot vidimo na začetku, med deževjem grizlijevsko pogoltnil vaginalni cestni odtočnik, iz katerega je bušnil Pennywise (Bill Skarsgård), groteskni plešoči klovn, ki se začne vsakih 27 let hraniti s prebivalci Derryja, najraje z otroki. Vsakih 27 let? Ja, vsakič, ko se obrne generacijski ciklus, ko generacija preide v naslednjo, odraslo, »zrelo« fazo (novo »imitacijo nesmrtnosti«, bi rekel King), ko še eno generacijo dokončno pogoltne odraslost in ko čas, zapeljiv, a krut, spet vse pokvari, otroci preprosto izginejo. Drug za drugim. Vsak po svoje. Toda množično. In ni jih več nazaj. Z njimi izginejo tudi rdeči baloni in papirnate ladjice. Odraščanje je nasilje, teror, umor, grozljivka. Tisto je Kingovo slovo od mladosti.

A ne da kdo te otroke, ki izginjajo, zares pogreša. Odrasli njihovih izginotij niti ne opazijo. »Vsi se delajo, kot da ni nič.« In tu je dobri stari Kingov trik: ko odrasteš, zrasteš v apatijo – in tega se ti otroci najbolj bojijo: da bodo odrasli v svoje starše, da bodo mutirali v svoje lastne demone, v psihološke klišeje, navsezadnje, njihovi starši – brutalni, primitivni, pedofilski, satanistični, lunatični – so tako groteskni, tako srhljivi in tako grizlijevski kot Pennywise, ki spreminja obliko in ki ni kakopak nič drugega kot napihnjeni, hiperaktivni kingovski katalog otroških strahov (»Vsi se nečesa bojimo«). Odraslim se od prilagojenosti in ustaljenosti – od ujetosti v kapitalistični sociopatski status quo, ki življenje, kot bi rekel Borges, »zvede na dva ali tri prizore« (kar olajša pisanje nekrologov) – vrti, blede in meša. V filmu Stand by Me je onega dečka podrl vlak, ki potem skoraj zgazi tudi štiri popotne prijatelje (ne, vlak pri Kingu ni nekaj, kar ljudi osvobaja in odrešuje vukojebin, v katerih se rodijo, temveč nekaj, kar ubija, ustavlja, zatira, straši), v Tistem, ki so ga leta 1990 predelali v miniserijo (klovna je igral Tim Curry) in ki sta mu del šova v zadnjem času ukradla Abramsov Super 8 in Netflixova serija Stranger Things (no, oba sta Kinga precej spielbergizirala), pa mimo Derryja pelje vlak, obložen s kontejnerji, ki zelo dobro namignejo, kaj je ubilo to vukojebino, nekoč tovarniško mesto – outsourcing. Delovna mesta so preselili v tujino, v tisti ceneni tretji svet, iz katerega se zdaj vračajo kontejnerji. In kontejnerji, ki drsijo mimo Derryja, so videti kot tekoči trak, ki ga v Derryju ni več.

Outsourcing je vukojebine, kot je Derry, ki je videti kot opuščeni program, kot kolektivni tehnološki višek, kot ghost town ( ja, kot mestece Cold Water v Visokem možu), spremenil v zrcalne podobe »tistega«, v grozljivke, v klovne kapitalizma, ki se utapljajo v liturgiji brezposelnosti, recesije, deklasiranosti, kužne patologije, družinskega nasilja, socialne smrti in nostalgije-po-nostalgiji, za katero pa vsak Kingov fen ve, da diši po terorju, tako da jo lahko – v Tistem bolj kot drugod – odreši le razredna zavest, prepričanje sedmih prijateljev, da lahko zlo, ki jim krade življenje, sanje, boljši svet in prihodnost, premagajo le skupaj, združeni, kolektivno. Vse ostalo je mrak. Materiala za jesenski esej o poletnih dogodivščinah imajo itak dovolj.