Kvadrat

Višja sila.

Če bi Tonija Erdmanna, pomočenega v njegovo hčerko, vrgli v Anderssonov film Golob je sedel na strehi in razmišljal o življenju, bi dobili Kvadrat, v katerem se Christian (Claes Bang), karizmatični kustos prestižnega švedskega muzeja moderne umetnosti, baziranega v nekdanji kraljevski palači (kraljevina v tem altersvetu ne obstaja več!), pripravlja na otvoritev novega projekta, konceptualne instalacije »Kvadrat«, ki je opisana kot utopično »svetišče«, v katerem »imamo vsi enake pravice in enake obveznosti«. V tem »Kvadratu«, liberalni simulaciji socialne in pravne države, so vsi drugačni, a enakopravni – tu ni nobenih diskriminacij, nobenih nestrpnosti.

Toda ko Christianu na ulici nekdo ukrade denarnico in telefon in ko se izkaže, da signal ukradenega telefona prihaja iz neke revne delavske stanovanjske stavbe, sklene, da bo vsem prebivalcem te stavbe poslal grozilno pismo (»Vrni denarnico in telefon, če ne ...«), kar je približno tako, kot da bi rekel: Vsi so isti! Vsi kradejo! Christian je kakopak liberalec, tipični parfumski varuh demokracije, solidarnosti in človekovih pravic, ki pa stereotipizira in diskriminira kot desničar. Njegov liberalni »humanizem« je tako utopičen in tako abstrakten kot oni »Kvadrat«. In Östlundov Kvadrat, letošnji dobitnik zlate palme v Cannesu, je obešenjaški katalog liberalnega blefa, grotesknih tableaujev sodobnega liberalnega razreda – njegove čredne pretencioznosti, njegove viralne samozadovoljnosti, njegove prikrite nestrpnosti, njegovih fobij in paranoj (čigav je po seksu kondom?), njegove postmoderne vere v emancipacijsko upravičenost svojih predsodkov in njegovega uživanja v družbeni hierarhiji, ki ga lepo dopolni neonski napis You Have Nothing, še ena konceptualna umetnina v tem muzeju. Še huje: liberalni razred slavi »drugačkonceptualna umetnina v tem muzeju. Še huje: liberalni razred slavi »drugačkonceptualna umetnina v tem muzeju. nost«, toda ko se na gala večerji pojavi moški (Terry Notary), ki se pretvarja, da je orangutan ( ja, utelešenje »drugačnosti«), goste – fine, urejene, zgledne, liberalne – paralizirajo nelagodje, strah in groza, kar kaže, kako zelo se pravzaprav liberalci bojijo tistih (»drugačnih«), ki jih tako vneto in tako filantropsko podpirajo.