Loganovi srečneži

za

Dirka navzgor.

Veliki avtorji, od Johna Hustona do Stanleyja Kubricka, so vedno radi snemali filme o ropih. Ne brez razloga: rop potrebuje dobrega režiserja – tako kot film. Film o ropu je vedno film o režiranju – metafilm. In Steven Soderbergh se po filmskem postu, ki se mu je tako rekoč ritualno zaobljubil pred štirimi leti (vmes je posnel le TV-serijo Kirurg), vrača med roparje, ne sicer med Oceanovih 11 (ali 12 ali 13), temveč med Loganovih 6. Loganovi – rodbina iz Zahodne Virginie (»almost heaven« iz štikla Take Me Home, Country Roads) – veljajo za nesrečnike, saj se zdi, kot da jih je uročilo kapitalistično prekletstvo. Nihče izmed njih namreč ne uspe. Nikoli.

Jimmyju (Channing Tatum), fenu Johna Denverja, je poškodba kolena preprečila, da bi postal nogometni as, tako da je postal le fizični delavec, zaposlen na velikem avtomobilskem dirkališču (Charlotte Motor Speedway). Ker pa so ga pravkar odpustili, sklene, da bo s pomočjo brata Clyda (Adam Driver), enorokega iraškega veterana, in sestre Mellie (Riley Keough), frizerke, ter odbitega peroksidnega kriminalca Joeja Banga (Daniel Craig) in njegovih dveh bebavih bratov, »straha in trepeta« lasvegaških igralnic (ha!), to dirkališče oropal, in sicer kar med prestižno dirko Coca-Cola 600 (NASCAR). Če oropaš NASCAR, pravi nekdo, je tako, kot bi oropal Ameriko. Toliko bolje: Jimmy in njegovi proletarci, »pozabljeni ljudje«, Trumpovova ciljna skupina, hočejo oropati prav Ameriko, ki jih je ekonomsko izdala, izključila, hendikepirala, deprimirala in ponižala. Doslej so bogatili druge – čas je, da še sami obogatijo. Razredni boj se je nekoč končal z revolucijo, danes pa se konča z ropom. Ne prvič ne zadnjič. Nekoč so revolucionarji – vsaj v Rusiji (Stalin, tedaj še Koba, je bil mastermind, ja, Doc!) – ropali banke, da bi prišli do denarja, s katerim so potem financirali pakiranje revolucije, danes pa banke ropajo zato, da bi se maščevali – in da bi se razredno poravnali s tistimi, ki jih ne muči kapitalistično prekletstvo. Toda film Loganovi srečneži, parodija ameriškega sna, ameriške folklore in ameriškega kiča, gre dlje, saj pokaže, da ima rop multiplikativne učinke, da torej z njim profitirajo tudi tisti, ki pri njem ne sodelujejo. Revolucije pa morda ne uspejo več prav zato, ker nimajo režiserjev – če hoče revolucija uspeti, mora biti režirana vsaj tako dobro kot rop.