Viktorija in Abdul

zadržan

Kraljica.

Na koncu filma Viktorija in Abdul se prikaže napis: »Indija je leta 1947 postala neodvisna.« Le zakaj so Indijci potrebovali neodvisnost, če jim je bilo pa tako fajn pod britansko krono? Nobenih problemov. Indijci so ljubili kraljico Viktorijo (igra jo Judi Dench, ki jo je igrala tudi pred dvajsetimi leti v filmu Gospa Brown), kraljica Viktorija je ljubila Indijce – v Viktoriji in Abdulu komaj čaka, da se sprijatelji z indijskim uradnikom Abdulom (Ali Fazal), ki je za nameček še musliman. V kraljici Viktoriji ni niti kančka rasizma ali šovinizma. Le kdo ne bi hotel biti njen prijatelj?

Le kateri Indijec ne bi bil njen fen? Abdul, ki ga ob velikem prazniku izberejo, da ji izroči spominski kovanec (mohar), tako uživa v prijateljstvu, ki se splete med njima, da niti ne opazi, da je to prijateljstvo le nov aspekt podrejenosti, sam film pa se itak dela, kot da si Britanci Indijcev niso kolonialno podredili prav zato, ker so jih imeli za nižjo raso. Kolonializem je bil rasizem. Še vedno je. Kostumi naj bi to prikrili. Film Viktorija in Abdul, ki naj bi deloval kot sequel Frearsove Kraljice, je le kolonialna fantazija, ki deluje kot prequel Eksotičnega hotela Marigold in ki se pretvarja, da je rasizem le neke vrste komična rigidnost.