Povsem novi Hlapci

Hlapci v režiji Janeza Pipana so izvrsten primer političnega gledališča, ki se zna na podlagi starejšega teksta posvetiti vprašanjem družbe 21. stoletja in jih približati sodobnemu gledalcu v njemu razumljivem gledališkem jeziku. Režiserja, ki se je po desetih letih vrnil v ljubljansko Dramo, kjer je bil nekoč ravnatelj, da bi uprizoril po Cankarjevem mnenju njegovo najboljšo dramo, namreč niso zanimala (le) politična razmerja v njej, temveč je pozornost usmeril v premislek o dramskih likih. V ta namen je Drama angažirala skoraj celoten ansambel, vrhunske igralce, sposobne v enem zamahu prikazati psihološke sestavine lika, ki ga upodabljajo, izraziti napetosti v njem in v interakciji s soigralci ohraniti organskost in kompaktnost besedila.

Tudi Pipanovi Hlapci seveda plastično prikažejo politične razmere v začetku 20. stoletja na Kranjskem. S premišljeno izbranimi režiserskimi postopki je Pipan še poudaril razlike med tedaj najmočnejšo konservativno stranko (pod pokroviteljstvom RKC) na eni strani ter liberalci, socialdemokrati in znanilci »rdeče zarje« z Vzhoda na drugi. Vendar je politične struje hkrati relativiziral, zavedajoč se, da je zlasti revolucija – ta je Cankarju (še) pomenila vrata v boljšo prihodnost – po stoletju totalitarizmov, postmoderne izpraznjenosti in v dobi potrošništva izgubila politični naboj.

V Pipanovih Hlapcih so ohranjene vse Jermanove ponarodele replike o slovenstvu. Tudi njegova misel, da so na Kranjskem v času protireformacije »pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Ostala sta seveda vzklik, da si bo »narod pisal sodbo sam«, in obup nad Slovenci, ki so »za hlapce vzgojeni, za hlapce rojeni«. Ohranil je torej vseh tistih 62 delov teksta, zaradi katerih so cenzorji po Cankarju prepovedali uprizoritev in so našli svoje mesto, kot je dejal igralec Marko Mandić, ki je upodobil Jermana, v »pavšalnem kolektivnem spominu«.

Pipan je ta lažni »kolektivni spomin« izzval s sodobno uprizoritvijo, s katero bralca nagovarja na intimni in ne na politični ravni. Obenem je še okrepil razsvetljensko tezo, da se ključne politične odločitve sprejmejo (najprej) v zasebni sferi in da je zasebno neločljivi del javne sfere. Od tod verjetno odločitev o predstavitvi dogajanja na dveh odrih; na bolj oddaljenem je prikazal pasuse iz drame, ki zadevajo javno sfero, na sprednjem, gledalcu bližjem, pa zapleteno notranje življenje likov. Tudi osebno tragedijo učitelja Jermana, ki ga skupnost v gonji – to z očitkom, da je z aktivizmom mater pahnil v prezgodnjo smrt, orkestrira predstavnik katoliške cerkve – na koncu pogubi.

Pipan je Cankarjevo navedbo iz Hamleta o umetnosti kot ogledalu družbe dopolnil z mislijo, da je ogledalo družbe tudi politika. Refleksije pa ni usmeril v politične ideologije, temveč ga je zanimala razčlemba »drobovja« tedanje (in današnje) slovenske družbe. Ni se zadovoljil s Cankarjevo opredelitvijo uvodnega prikaza liberalne družbe kot satire, temveč je poskušal z individualiziranim prikazom učiteljev, »soli naroda«, doumeti (tedanjo) hihitajočo se praznost liberalcev, njihovo nagnjenost k »spreobrnitvam«, nenačelnost, politični pragmatizem in pomanjkanje pokončne hrbtenice, kar vse uteleša dejanje učitelja Komarja (Bojan Emeršič), ko poklekne pred predstavnikom cerkve. Da bi pojasnil, od kod izvirata moč in avtoriteta cerkve (in vseh oblik oblasti), je za vlogo župnika izbral Jerneja Šugmana, ki je znal z mirnim, a odločnim glasom predstaviti svojemu ljudstvu vedno aktualno (neoliberalno) pravilo NINA (Ni nobene alternative). In ko se v tretjem dejanju satira prelevi v zlom protagonista Jermana, režiser v prvi plan potisne Lojzko (Nina Ivanišin), eno izmed učiteljic, ki so v tej uprizoritvi predstavljene kot samostojno razmišljujoče osebnosti. Lojzka tudi na koncu vztraja pri vprašanju, »čemu živeti«, saj »grenak je, ta evangelij radovoljnega suženjstva«.

Hlapci pod Pipanovo režisersko taktirko v premislek ponujajo sodobno politološko misel, da (današnja) politika ne sestoji (le) iz političnih ideologij in strankokracije, temveč njene vsebine določajo razmerja v družbi. Postavlja tudi vedno aktualno vprašanje o mehanizmih, s katerimi avtoritete, da bi ohranile privilegije, družbi vsiljujejo status quo in jim uspe ščuvati skupnost za utišanje posameznikov, ki se bojujejo za drugačno družbo.

Res je, da je Cankar z naslovom Hlapci sugeriral, da gre njegovo dramo brati z narodnostnim poudarkom. Toda če bi ostal pri prvotni nameri o naslovitvi drame z Novimi časi ali Novimi poti, bi bilo morda prej vidno, da gre z univerzalnimi sporočili za eno izmed kanonskih del evropske dramatike. Tako pa je minilo skoraj stoletje, preden je Pipan z »dobesednim« branjem upravičil njeno relevantnost za slovensko in evropsko družbo. 

Gledališka predstava:
Ivan Cankar: Hlapci
Režiser: Janez Pipan
Kje: SNG Drama, Ljubljana
Kdaj: ponovitve 29. septembra ter 10., 11., 17., 18., 20., 21. in 30. oktobra 2017