Najsrečnejši dan Ollija Mäkija

za

Finski Rocky.

Olli Mäki (Jarkko Lahti) je finski Rocky, kar seveda pomeni, da je po malem vendarle videti tako, kot da je padel iz kakega Kaurismäkijevega filma. Črno-belega, se razume. Rocky ne bi bil nikoli tako stoičen, pa četudi je prišel iz proletarskega okolja – kot vsi filmski boksarji. In kot Olli, ki pa je po malem videti tudi tako, kot da je padel iz Scorsesejevega Podivjanega bika. Črno-belega, se razume. Olli, »pek iz Kokkole«, ki je postal evropski amaterski prvak v lahki kategoriji (sicer resnična oseba, tako kot Jake LaMotta, ki je umrl te dni), dobi namreč leta 1962, ko šele ravno dobro prestopi med profesionalce (deset borb, osem zmag), veliko, prelomno, tako rekoč ameriško priložnost: boj za naslov svetovnega prvaka z ameriškim asom Daveyjem Moorom (64 zmag!), toda ne v lahki kategoriji, temveč v peresno lahki. Kar pomeni, da mora shujšati – pod budnim očesom Elisa (Eero M ilonoff ), svojega trenerja in menedžerja, ki ga skuša čim bolje promovirati in ovekovečiti. Celo filmsko ekipo si omisli.

Toda ko Olli na priprave v Helsinke pripelje Raijo (Oona Airola), v katero se je zaljubil, lahko Elis ugotovi le, da se je zaljubil »v najslabšem možnem času«. Nič hudega: če je ljubezen prava, ti itak spremeni telo. Olli in Raija, osamljena sredi stresa, ki ga doživlja Finska, sta se res našla: on se ne dela, da se žrtvuje zase – ona se ne dela, da se žrtvuje zanj. On se ne dela, da je njen junak – ona se ne dela, da je njegova mama. Vse, kar se jima dogaja (veliki dogodek, medijski cirkus, glamur ipd.), doživljata precej realistično. Nista čakala ekscesa, temveč drug drugega. Zato tudi boks ni nekaj, kar pride med njiju, ampak le ena izmed mnogih reči, ki jih počneta skupaj. Vse, kar počneta, ju povezuje, zbližuje, združuje – na neresničnosten, neposesiven, nepatološki način. Olli, za katerega sumijo, da je komunist, in ki je videti tako, kot da bi z Raijo najraje stegnil v Jarmuschev film Bolj čudno od raja, spremeni le svoje telo, ne pa tudi svojega emocionalnega make-upa, toda ko po svoji »borbi stoletja« postoka, da se je vse skupaj odvrtelo prehitro, da bi lahko kaj čutil, se stegne tudi v naš čas – v čas, ko se zdi, da živimo v permanentni »borbi stoletja«, dobi stalne vklopljenosti in vzburjenosti, karikaturi »najsrečnejšega dne«. Olli in Raija še vedno živita, Davey Moore pa je umrl že naslednje leto – v ringu. (Kinodvor)