»Tu res lepo se živi«

Si predstavljate, da bi vaši deželi zavladali leopardi? In to ne katerikoli leopardi, pač pa tisti, ki ščipajo, grizejo, rohnijo, trgajo in se nasploh zelo grdo obnašajo do vseh drugih, do slonov, nojev, gazel, žiraf, nilskih konjev, kakadujev, zeber, vseh živali, ki živijo naokoli. Življenje v taki deželi postane nevzdržno. In nikoli se ne ve, za katerim grmom se skrivajo zlobni leopardi, kdaj bodo koga napadli, kdaj bodo koga raztrgali. Kaj potem preostane drugim? Postavijo se v vrsto in mirno odidejo. Stran od dežele podivjanih leopardov, naprej proti deželi neznanega imena, tja, kjer se lepše živi.

Tako se začne predstava Pasja procesija, ki jo je po otroških pesmih Svetlane Makarovič režiral Jure Novak, glasbene aranžmaje pesmi pa je preuredil Uroš Buh.

Vse, kar se dogaja danes, vse te slabe človeške lastnosti, nevoščljivost, zavračanje, napuh, neprijaznost, prilizovanje, dvoličnost, zaničevanje, sovraštvo, vse to je že pred desetletji v različnih zgodbah, songih, glasbenih pravljicah, lutkovnih in drugačnih predstavah ezopovsko prikazala Svetlana Makarovič, ko je pripovedovala o tovarišici lisici, slinarju, nabuhlem ježu, sraki, ki krade, lepo rejeni oziroma tolsti in krotki kokoši, pa tudi o malem kakadujčku, ki ga preganja leopard, samo zato, ker on pač ni muca, ampak zver, in ko zver počiva, hoče imeti mir.

To, da so otroške pesmi Svetlane Makarovič, velika večina izmed njih je bila že pred leti izdana v zbirki Čuk sedi na palici, pa tudi drugje še vedno aktualne, govori zgolj o tem, da je zloba brezčasna.

Ko pregnane živali v koloni, ki spominja na eksodus, vendarle pridejo v kokošjo Slovenijo, se na drugo stran meje postavijo domače živali. Kokoši pa mačke, psi, krave, medved, lisica. Avtohtona slovenska živalska druščina nad tujci viha nosove, smrčke pravzaprav, begunce sramoti in jih zavrača. V Sloveniji zebre niso sestavljene iz belo-črnih prog, slovenske proge so črno-bele, predvsem pa so železniške. V Slovenijo naj bi spustili samo izbrane prišleke, recimo tiste, ki znajo pravilno lajati. Ker bevskanje hijene domači kravi ni povšeči – laja se namreč tako, kot muka sama –, osel ukaže, naj se kokošja dežela zavaruje, naj se postavi, »ia«, tehnična ovira.

Pasja procesija ni edina otroška predstava, ki se ukvarja z vprašanjem drugačnosti, sredi oktobra bo v Mini teatru premiera lutkovne predstave Mirne Rustemović Vsi tukaj, vsi skupaj. Prav tako ni edina slovenska umetniška stvaritev, ki je v zadnjem času nastala kot posledica begunske krize, takšni sta bili recimo interaktivna izkustvena predstava V očeh begunca, pa tudi Frljićevo Naše in vaše nasilje. Umetnost stvarnosti nastavlja ogledalo, včasih to poči, včasih pokaže grd obraz. Ogledalo vidijo tudi otroci. Ti niso tukaj, da bi jih ovijali v papirčke rožnato-modre sreče. Stereotipi, strahovi, zavračanje, sebičnost, vse to najprej zraste v glavah staršev in se šele kasneje naseli v otroške oči.

Pasja procesija se konča srečno. Domače živali spoznajo, da so tudi med njimi odurno važni jež pa polno slinastih polžev in točno tista zvita lisica, ki je snedla domačo kokoš. Zapodijo se za kužkom postružkom, ki se najprej polula na tehnično oviro, potem pa jo s skupnimi močmi podrejo. Zadovoljni so vsi, celo črni muc, ki mu miške ne pustijo spati. A mačke seveda niso leopardi, ne grizejo in se znajo lepo pogovarjati. »Naša dolžnost je, da doktrini nesovraštva in nepobijanja prenesemo na generacije, ki smo jih zaplodili in jih poskušamo vzgojiti. Doktrini ljubezni in spoštovanja. Doktrini odprtih meja in src,« je februarja v Delu zapisal režiser predstave Pasja procesija Jure Novak. »Kako otroku razložiti, da je njegov vrstnik, ki ga gleda čez ograjo, nevaren? Nikakor. Otrok bo splezal, zlezel ali podrl. Ker je tako prav. Ker: tudi če nasedate sovražni retoriki, ki omejuje nas, ne njih − tudi če vas je zares strah prišlekov − tudi če vam je tujec tuj −, svojim hčeram, nečakom in vnukom svojega sovraštva ne morete in ne smete položiti v oči in duše.«

Na slovensko-hrvaški meji še vedno stoji skoraj 200 kilometrov tehničnih ovir, država je zanje plačala malo več kot 6,6 milijona evrov, in kot se rado zgodi v politiki, so izredna sredstva postala nekaj vsakdanjega, preraščena so z listjem in razen živali skorajda nikogar več ne motijo.

Danes živali ne kričijo več kužku, da se ne spodobi lulati ob drevesu. Danes živali skupaj s kužkom kričijo proti ograji: »Sram naj te bo, podrimo jo!« 

Gledališka predstava:
Pasja procesija
Kdo: zasnova in režija Jure Novak, pesmi Svetlana Makarovič, glasbeni aranžmaji Uroš Buh
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: ponovitvi 15. in 16. oktobra 2017