Snežak

za +

Moški, ki sovražijo ženske.

Ko so švedsko novinarko Kim Wall iz danskega morja potegnili razsekano in obglavljeno, je postalo jasno, da skandinavske kriminalke, posnete po romanih Stiega Larssona (»Milenij«) in Jussija Adler-Olsena (»Oddelek Q«), ne padajo z neba. Tudi Snežak, briljantno posnet po romanu Joja Nesbøja, nas odpelje med skandinavske moške, ki sovražijo ženske. Serijski morilec, ki se pojavi na Norveškem, ubija tedaj, ko sneži, za sabo pa vedno pusti snežaka, obrnjenega proti kraju zločina, toda ubija – okej, kaznuje – izključno ženske, ki so moškim, s katerimi so poročene, rekle, da so otroci, ki so jih rodile, njihovi, v resnici pa niso.

Detektiv Harry Hole (Michael Fassbender) – zapit, nespečen, zjeban, a »slaven« – se v družbi policistke, ki mu jo dodelijo (Rebecca Ferguson), požene v norveški sneg, ki je videti kot bel list papirja, na katerega patriarhat izpisuje close-up svojih patoloških »vrednot«, potemtakem fašistoidni make-up svoje obsedenosti z nosečnostjo, ki je le način kontroliranja ženskega telesa, z »življenjem« fetusa (ne pa z življenjem ženske), s pornifikacijo ženske identitete ter z očetovstvom kot afirmacijo moške dominacije in moškega posedovanja ženske. Snežak, vivisekcija mizoginije, ki ždi v zahtevi po avtomatičnem testiranju očetovstva, nima nobenih iluzij: bolj ko patriarhat izumira, več je moških, ki so prepričani, da je treba ženske kaznovati.